Vse dobre in slabe stvari, ki niso avtohtone slovenske šege in običaji, dobivamo iz ZDA. Navlekli smo se glasbe, Hollywooda, odnosa do avtomobilov, potrošništva, neoliberalizma in – le bolj počasi – dvostrankarskega vladanja. Največji stranki sta skupaj prepričali 40 % volilnih upravičencev oziroma 56 % teh, ki so volili. Kar precej za stranki, ki ju nihče ne mara, z vodjama, ki sta večini naravnost odvratna … Kljub temu vseljudskemu gnusu so vse ostale stranke skupaj navdušile le 30 % volilnih upravičencev oziroma 43 % volilcev, pri čemer sta neoliberalne stranke volila dva od treh volilnih upravičencev oziroma kar devet od desetih volilcev.
Demokracija žal stremi k dvostrankarstvu. Države 'demokratične' Evropa so imele že v času, ko smo mi 'trpeli' pod škornjem ene in edine stranke, po dve glavni stranki, in še vedno ju imajo. Enkrat jim kroji usodo ena, drugič druga. Ostale stranke imajo – ne glede na vse visoko zveneče besede – vlogo prisklednic. Tudi če od 'svoje' glavne stranke izsilijo kak ukrep, ga naslednja vlada one druge izniči. Edini ukrepi, ki preživijo menjavo vlad, so neoliberalni ukrepi, ki jih uveljavljata in ohranjata obe glavni stranki, ki ju ljudje najbolj množično volijo, nato pa se pridušajo, kako »se nič ne da« in kako »so vsi enaki.«
Ko volilci zaradi lastnega zaletavanja v šipo izgubijo zaupanje v demokracijo, se pojavijo skrajneži. Najprej so klovni, potem so obstranci v skupščini, nazadnje pa nadomestijo eno od dveh glavnih strank. ZDA in Sloveniji je skupno, da so skrajneži to preobrazbo opravili kar znotraj ene od njiju. Zakaj skrajnežem uspe? Kot vse majhne stranke tudi oni pravijo, da se da in da oni niso enaki. A ko so izvoljeni, za razliko od ostalih res nekaj naredijo. V glavnem škodo, drži, a vsekakor dokažejo, da se da nekaj narediti. In volilci se pričnejo lepiti nanje v upanju, da bodo vse razsuli in s tem ustavili počasno neoliberalno drsenje sveta v bedo.
Skrajneži res vse razsujejo, kot so obljubili, neoliberalnega drsenja sveta v bedo pa ne ustavijo, ampak ga pospešijo. In zato ljudje naslednjič izvolijo 'navadne' neoliberalce. Teh čas v opoziciji ne izuči ničesar, zato se vrnejo enaki, kot so vedno bili. Neoliberalno drsenje sveta v bedo se upočasni na »bussiness as usual«. Po nekaj letih imajo volilci tega dovolj in spet izvolijo skrajneže …
To nas torej čaka v prihodnosti: izmenjava skrajnih in navadnih neoliberalcev z več ali manj priveski ter zmerno ali pospešeno neoliberalno drsenje sveta v bedo. Koga pa bomo volili v prihodnosti, ko se bo Jajo upokojil ali umrl ali (najverjetneje) oboje hkrati? SDS bo razpadla, o tem ni dvoma. Na drugi strani bo kakšen nov obraz z kdo ve katero reinkarnacijo LDS to izkoristil, zavladal z veliko večino in … spet zapravil priložnost, da ustavi neoliberalno drsenje sveta v bedo. Medtem se bodo skrajneži med seboj borili za prevlado. Iz teh bojev bo kot novi il padre izšel tisti, ki bo znal najbolj pihati na dušo bogatašem, obenem pa bo strup za množice. Zelo verjetno bo boljši govornik od Jajota, kajti slabši bo težko. In naslednje volitve bodo spet pripadle skrajnežem …