Lepo oblečeni ljudje so mi že od malega sumljivi. Niso krive obleke, ampak ljudje, ki tičijo v njih: izumetničeno vedenje in pretvarjanje, globje od običajnega igranja in pretvarjanja ljudi, ki tičijo v običajnih oblekah.
Obleke me nikoli niso zanimale. Tudi nazivi in položaji ne. Ljudi sem vedno gledal mimo njih. Sem pa obleke opazil, in že kot otrok dobil občutek, da v imenitnih praviloma tičijo vse prej kot imenitni ljudje. Ta občutek je z leti in izkušnjami samo rastel, dokler ni postal pravilo. Ko zdaj vidim človeka s kravato, naredim ovinek. Če sem ujet v prostoru s kravatarji, grem v tisti konec, kjer jih je najmanj.
Tipi v usnjenih jaknah znajo biti glasni. Včasih koga zafrkavajo. Včasih so nadležni. Po potrebi ali brez potrebe se tudi stepejo … – in veljajo za nevarne tipe, ki se jim je bolje izogibati. Kravatarjem pa se nihče ne izogiba, ampak vsi rinejo k njim. Imeti družinskega člana, ki gre v službo v kravati, je znak uspeha. Imeti znanca ali prijatelja, ki ima v službi kravato, je znak dobre omreženosti. Moški v kravati je po pravilu dober, uspešen, zgleden človek. Tudi če ljudi žali ali nadleguje, če jim laže ali grozi, hočejo biti v njihovi bližini. Celo če se javno izkaže, da je prostak, lopov, goljuf, nasilnež ali zločinec, tega nočejo verjeti. Kravata je talisman, ki ga ščiti pred pravico.
Tako rekoč vsi moški, ki so nekje od začetka 20. stoletja dalje kakšni državi napovedali vojno, so imeli na sebi kravate. Imeli so jih, ko so izdajali ukaze za napade, rušenja in plenjenja mest, izgone in pokole, gradnjo taborišč in predpise o ravnanju z ujetniki. Kravate so imeli poslovneži, ko so klicali one prve kravatarje, naj nad stavkajoče delavce pošljejo redarje, policijo in vojsko, kar so ti tudi naredili. Oboji so imeli kravate, ko so sindikaliste z zakoni in osebno ravnali z zemljo. Kravatarji lobirajo za zakone, ki koristijo kravatarjem. Kravatarji pišejo in sprejemajo zakone, ki koristijo kravatarjem. Ko delavec naredi napako, izgubi službo. Ko kravatar zafura podjetje, odpre drugega. Ko kravatar zafura državo, mu postavijo spomenik …
Najbolj imenitni ljudje so največje barabe. To je pravilo. Majhna baraba ostane majhna baraba, ker si ne nadene obleke s kravato. Če si jo, postane imenitna velika baraba. Človek si nadene kravato, ker hoče doseči več, kot bi dosegel brez kravate. Tu in tam kdo to naredi, ker želi doseči nekaj, kar bi koristilo množicam. V glavnem pa si ljudje nadenejo kravate, da bi se okoristili. Po letih nošenja kravate in okoriščanja, po letih izkušenj z ljudmi, ki se pred kravato stopijo od ponižnosti, človek hočeš nočeš postane baraba.
Zabave kravatarjev so divje. Takrat si zrahljajo ali celo odvežejo kravate. Kri jim udari v glavo. Spodnja glava prevzame oblast nad telesom. Zakaj ženske v poslovnem svetu veljajo za čustvene in nezanesljive? Ker imajo dekolte; telo ni ločeno od glave. Če si zapnejo srajco, se da za silo zanesti nanje, a ne povsem. Če si nadenejo še kravato, so pa možače.
Patriarhata ne krojijo nasilni družinski očetje. Krojijo ga kravatarji. Družinski očetje brez kravat so nasilni, ker niso dovolj uspešni, da bi lahko bili kravatarji. Družinski očetje s kravatami pa so nasilni, ker so lahko. Kdo pa jim kaj more? Kdo bo verjel njihovim žrtvam? …
Ko vidiš kravatarja, se primi za denarnico! Ko boš ugledal rjavosrajčnike, črnosrajčnike in rumenojopičnike, ki jih bo kravatar naščuval nadte, ker nisi hotel plačati, pa beži, kolikor te neso noge! Po možnosti ne v naročje drugega kravatarja …