Svečeniki rimokatoliške ločine troedinega enoboštva nas pozivajo, naj praznični vikend posvetimo razmišljanju o bogu. Pozivajo vse po spisku; tudi veročrtneže, ki v njihovem vesolju ne obstajamo, oziroma se le delamo, da smo, kar smo. No prav, bom pa razmišljal o bogu. Ampak da vam ne bo potem žal! …
Rad berem knjige, ker me potegnejo v druge dežele in med druge ljudi. Ni važno, ali je zapisano resnično, verjetno ali možno. Važno je, da je prepričljivo; da mi v domišljiji pričara svet, po katerem se lahko premikam. Prav zato je važno tudi, da je zapisano zvesto lastnim pravilom, četudi so čudna: da zgodbe in liki ne spodkopavajo samih sebe. V tem primeru se mi domišljijski svet namreč ruši. Knjige, ki to počnejo, so po mojih osebnih merilih slabe.
Biblija je takšna knjiga. Če jo je, kot trdijo svečeniki, nekim pisarjem narekoval bog, in če je, kot trdijo isti liki, ta bog ustvaril tudi mene, ki nad prevodom prevodov Biblije nisem niti malo navdušen, je to očitno del njegovih človeštvu nedoumljivih načrtov. Si je pa dal, po moji oceni, precej več opravka s tem, da je Biblijo naredil obupno neberljivo, kot s tem, da bi iz mene ustvaril obupnega bralca. Kot sem že povedal, rad berem, in bog je kupu piscev 'narekoval' neprimerno boljše knjige kot piscem Biblije.
In kaj je narobe s to knjigo? Bolje bi bilo vprašati, kaj ni …
Že zasnova z drevesom spoznanja je bedasta. Razumem sadjarje, ki otrokom prepovedujejo rabutati sadje s svojih dreves ter jih preženejo iz sadovnjaka, če jih pri tem dobijo. A bog bi naj bil vsemogočen, torej bi lahko tisto drevo posadil na nedostopnem mestu, izven Raja ali ga sploh ne bi posadil. Lahko ne bi ustvaril govoreče kače ali jo še pravi čas odstranil. Lahko bi Evo in Adama naredil brezbrižna do tega sadja. Vsaj sadjar bi se veliko raje poslužil teh orodij, če bi jih imel na voljo, kot oprezanja za mularijo in tekanja za njimi.
Potem je tu vesoljni potop, ena najbolj neumnih, nesmiselnih, nemogočih in krvoločnih zgodb vseh časov. Vsi deli te zgodbe so drug drugemu bolj napoti, kot so si napoti vse tiste živali na premajhni ladji. Zakaj ni ljudi preprosto izničil, če mu niso bili všeč? Če je z besedami ustvaril vesolje, bi lahko z njimi tudi izbrisal človeštvo. Zakaj je pobil tudi živali, nad katerimi ni bil razočaran? Kako je pred morskimi globinami zavaroval kopenske rastline in glive? Kdo so ljudje, ki so ponovno poselili zemljo: potomci treh bratov in njihovih žena, ki so se incestuozno parili med sabo? Bljak!
Kako sta iz teh krasnih preživelcev nastali skupnosti prebivalcev Sodome in Gomore, ki so postali tako pokvarjeni, da jih je bilo spet treba iztrebiti (in ob tem mimogrede zaradi obrata glave okameniti še ženo svojega 'poštenega' častilca in ljubljenca, ki je prejšnji večer tem pokvarjencem ponujal svoji hčeri, da ju lahko skupinsko posilijo)? Zakaj bog ni sklenil zaveze z vsemi ljudmi, če je bilo celotno človeštvo potomstvo incesta med Noetovimi potomci? Zakaj bi gojil naklonjenost do bitja s tako slabimi odločitvami? …
Tako rekoč celotna Stara zaveza, z izjemo tega začetka, pripoveduje predvsem o ljudstvih, ki ne izhajajo iz Abrahamovega rodu in jih Abrahamovci iztrebljajo; ter o Abrahamovcih, ki se ne držijo zaveze, zato Neabrahamovci na božje povelje iztrebljajo njih. Prav, bog je dal ljudem svobodno voljo. A zakaj: da se na njegov ukaz kregamo in pobijamo med sabo ali da bi medsebojne odnose urejali brez njegovega posredovanja? Po treh tisočletjih igranja z našimi življenji bi se lahko končno odločil …
Nova zaveza je za odtenek manj krvoločna, je pa zato precej čudna. Zakaj se je Jezus zjokal ob pogledu na Lazarjevo truplo, če je prišel z namenom, da ga oživi, in je to takoj zatem tudi storil? Za čigave grehe se je odkupil s svojo smrtjo, če pa se potomci kristjanov še dandanes rojevajo z vgrajenim smrtnim grehom? In kakšna smrt je to, ki traja le dva dni? …
Težko je brati knjigo, ki je tako polna nasilja kot Biblija, pa to nasilje ničesar ne rešuje, le vodi v nove kroge nasilja. Še težje je, če se ti med branjem neprenehoma porajajo vprašanja: »Zakaj to?« in »Zakaj ono?« Res je Biblija najpomembnejša in najvplivnejša knjiga železno-betonske dobe, a moj želodec ni iz železobetona, mojih možganov pa tudi ne poganja umetna inteligenca, da bi lahko neprizadeto prebavljali neumnosti. Življenje je kratko. Škoda ga je za branje tako trapaste knjige, če je dobrih knjig dovolj za tisoč življenj branja …
Sicer pa mi ni treba brati Biblije. Množice zaslepljenih vernikov v neobstoječega biblijskega boga namreč ustvarjajo svet, ki postaja vedno bolj podoben svetovom iz Biblije. Na Bližnjem vzhodu se odvija ena najbolj neumnih, nesmiselnih, nemogočih in krvoločnih zgodb vseh časov. Vsi deli te zgodbe so drug drugemu napoti. Ves čas se mi porajajo vprašanja: »Zakaj to?« in »Zakaj ono?« na katera ni odgovorov. Jasno mi je le eno: nafta, zemlja in voda so vzrok za dogajanje, bog pa je izgovor …