Ne poplava, zalil nas je tsunami razčlemb volilnih izidov: v občilih, na omrežjih in v živo. Kot da to ni dovolj, z njimi zalivamo tudi drug drugega. Zgodilo se ni nič presenetljivega. Kdo se bo na koncu zbratil s kom, ne vedo niti ti, ki se bodo zbratili … ali pa se ne bodo in bomo šli še enkrat na volitve. Da se reči kaj o volilcih, a tudi oni niso presenetili.
Jasno je le eno: naj nam vladajo ti ali oni, naj to počno dobro ali slabo, podpora fašistom iz volitev v volitve narašča. Nefašisti so lahko prijazni, sposobni, pametni, priljudni in pošteni, pa jim to komaj kaj koristi. Fašisti so lahko zaničljivi, nesposobni, neumni, vzvišeni, lažnivi in zločinski, pa jim to komaj kaj škodi. Tako je pri nas in tako je drugod po državah, ki jim vladajo belci.
Morda se bomo to pot izmazali in še nekaj let imeli vlado, ki nas ne bo preganjala z robokopi, ko bomo kolesarili in sprehajali pse, morda pa se ne bomo in bomo postali nova Madžarska. Morda se bodo Madžari rešili Orbana, Srbi Vučića in Italijani Melonijeve, a možnosti za to tenko piskajo. Morda bodo Združenodržavčani svoj spodnji in zgodnji dom napolnili z demokrati, Trump in Netanjahu pa bosta končala za zapahi, verjetno pa so to le mokre sanje. A tudi če se kaj od tega zgodi, liki, ki jih bodo nadomestili, ne bodo nič boljši, kvečjemu bolj všečni. Tudi lik, ki bo nekega dne nasledil Janšo, ne bo nič boljši od njega, kvečjemu bolj priljuden. Je pa neizogibno, da bo Francijo v roku dveh ali treh volitev zavzel Narodni zbor, Nemčijo Alternativa za Nemčijo, evropsko skupščino pa Domoljubi in podobna svojat. Do srede 21. stoletja bomo vsi zighajlali in kričali: »Zadomspremni!«, se skrivali v gozdu ali pa bomo v begunskih taboriščih Latinske Amerike čakali starost in odrešilno smrt.
Sprva so fašiste volili hudobni, na ves svet jezni in zagrenjeni ljudje, pa nekaj goljufivih podjetnikov, ki so si obetali dober zaslužek. Takrat so se fašisti kazali kot ovčke, svoj pravi obraz in uničujoče ukrepe pa skrivali pred javnostjo. A bolj kot so neposredni, lažnivi, grobi, brezčutni, nasilni in zločinski, več ljudi jih vidi kot svoje svétnike, župane, poslance in vladarje. Zdaj jih volijo tudi ljudje, ki se trudijo živeti pošteno in v sožitju s sosedi, ki se izogibajo laganju in reševanju sporov z nasiljem, skratka po vseh merilih dobri ljudje. »Zakaj?« je vprašanje za milijon evrov.
Kolcanje neonacistov po zmagi Nemčije v 2. svetovni vojni ni od včeraj. Neonacisti so se že takoj po osamosvojitvi Slovenije po Ljubljani mlatili s čefurji. Od takrat do danes z manjšimi nihanji rastejo in se krepijo. Od takrat do danes jih ni nihče poskušal ustaviti – ne tu ne drugod po Evropi, celo v Nemčiji ne. Anarhisti, antifašisti, protiimperialisti in socialisti so medtem v očeh politikov, policije, verskih skupnosti in javnosti postajali dežurni zlikovci in krivci za vse, za komunista pa se ni več upal označiti nihče. Namesto da bi ljudje trepetali pred fašističnimi strankami, ki na oblasti dokazano povzročajo gospodarsko in zdravstveno škodo, se izživljajo nad manjšinami in ustrahujejo lastne državljane, raje vihajo nosove nad 'skrajno' levico, ki sploh ni levica, ampak navadna socialna demokracija, ki se redko znajde na drugi strani zakona, ki laže zgolj po pomoti, obenem pa na oblasti izvaja politike, ki koristijo večini prebivalcev, najbogatejšim pa tudi ne povzročajo omembe vredne škode. Ne le, da vihajo nosove, jezni so nanjo, besni. In najbolj jo sovražijo starci.
Vzhodnoevropski starci so odrasli v komunizmu. Bil je, kakršen je bil, a povsod so sanjali o Zahodu in tamkajšnjem kapitalizmu, v katerem se cedita med in mleko. Nato so si izborili ta kapitalizem, ki je bil res sanjska – nočna mora. A oklenili so se ga, kot se okleneš mladostnih sanj, in ga hvalili skozi stisnjene zobe. Kapitalizem je zobe prav tako pokazal na Zahodu, kjer se 'elitam' ni bilo več treba ljudstvu dobrikati s socialo iz strahu pred komunizmom, ker je propadel, zato so ga pričele stiskati, prav tako kot na vzhodu … Nato pa so se pojavili mladi meščanski levičarji, socialisti in antikapitalisti, ki so o kapitalizmu govorili resnico, ki so z njega slekli cesarjeva oblačila in pokazali golo gnilo telo, iz katerega je bil ves čas sestavljen. “Naj gre k vragu svet s takšnim kapitalizmom in socializmom! Naj pride nek hitler in uniči vse, kar smo zgradili, in vse, kar smo sanjali!”
Poleg tega je dejstvo, da se človeštvo – predvsem belci – zaveda, da so »našemu načinu življenja« šteta leta. Grožnja je neoprijemljiva, neopredeljiva in časovno nedoločena. Tu in tam udari z ujmo, gospodarsko krizo ali oddaljeno vojno, sicer pa le visi nad nami. Fašisti pa obljubljajo, da bodo »naš način življenja« branili in ohranjali ne glede na okoliščine in posledice. »Vrnitev v veličastno preteklost« je »zagotovitev predvidljivosti, ko se ve, kdo pije in kdo plača«. To zveni tolažilno, obenem pa je jasno, da je nemogoče. Ne le delovna mesta, cele panoge se že desetletja prižigajo in ugašajo hitreje, kot se lahko v njih izobraziš in dočakaš upokojitev. Tudi prebivalci podeželja, ki spremembe v naravi doživljajo na pridelkih in čutijo v žepu, vedo, da bo vrag vzel šalo. Konec sveta je le nekaj ujm in slabih letin stran. Za konec sveta pa nas že tisočletja pripravlja nihče drug kot – Sveto pismo.
Ta vidik je v zadnjih desetletjih, predvsem pa letih, vedno bolj očiten. Podpora združenodržavskih evangeličanov izraelskemu lomastenju po Bližnjem vzhodu nima toliko gospodarskih kot verske korenine. Izrael se ima za svoj nastanek bolj kot holokavstu zahvaliti Svetemu pismu in spisom, iz katerih je izšlo. Konec sveta v abrahamskih verah sledi vrnitvi Judov v Palestino ter veliki vojni med božjimi in hudičevimi silami, ki bo uničila Jeruzalem. Takrat se bo vrnil mesija, obudil mrtve ter zagnal tisočletno kraljestvo miru in blaginje. Zato so fašisti naklonjeni izraelskemu genocidu nad Palestinci in vojni z Iranom.
Zveni blazno, ja. A če imaš od malega oprane možgane v verskem duhu in živiš v času, ko diši po koncu sveta, si težko zgolj neprizadet opazovalec. Tudi gorečneži okoli tebe te prepričujejo, da izbereš stran: ali boš sledil komunistom in znanstvenikom v multikulturno anarhijo ali pa boš v množici enakih dihal, kričal in po potrebi moril tujerodna nižja bitja do končne zmage dobrega in ponovne vzpostavitve predvidljivosti, ki jo vsi pogrešamo iz dna duše. Cerkev je izbrala stran. Cerkev vedno izbere fašiste in konec sveta, ovce pa gredo za njimi čez rob.