Južna Koreja je trenutno država z najnižjo rodnostjo. Ta znaša 0,7 otroka na žensko v rodni dobi. Da bi število Južnih Korejcev ostalo podobno današnjemu, bi se jih moralo roditi 3-krat toliko. Trenutno ima Južna Koreja 52 milijonov prebivalcev, od tega 36 milijonov (70 %) v delovni dobi. Vsak dela za 1,4 človeka. Čez 30 let bo Južnih Korejcev manj kot 45 milijonov, od tega jih bo delalo 25 milijonov (55 %). Vsak delavec bo moral zaslužiti skoraj za dva. Upokojencev bo 19 milijonov (več kot 40 %), otrok pa kakšne 4 (manj kot vsak 10.). Čez 40 let jih bo 36 milijonov. Polovica bo upokojencev, vsak 14. bo otrok, ostalih 15 milijonov pa bo delalo. Vsak bo delal za 2,4 človeka.
Te številke mi je res postregla UI, a to ne pomeni, da gre za halucinacije. V računanju je UI kar dobra. A tudi če kje dodamo ali odvzamemo nekaj odstotkov ali milijonov, še vedno dobimo številke, pri katerih od Južne Koreje ostane halucinacija. Kaj tako nizka rodnost pomeni za državo in družbo?
Najprej pride do polne zaposlenosti, kar je odlično, vsaj za delavce. Nato pride do tega, da lahko delavci izbirajo, kje in kako bodo delali. Lahko dajo odpoved in kmalu dobijo novo službo. Lahko postavljajo pogoje. Če jih delodajalci ne sprejmejo, naslednji kandidat zahteva še več. To je še boljše za delavce, je pa smrt za gospodarski ustroj, ki temelji na izkoriščanju. Konec kapitalizma v Južni Koreji? Povsem možno …
Vse to nam je znano. Delodajalci so tudi že našli rešitev: uvoz tujih delavcev iz revnejših držav. To začasno reši njihove težave z izkoriščanjem delavcev. A uvoz tujcev je težava za družbeni ustroj. Nekaj časa jih lahko rediš v skladiščih, kontejnerjih in gnilih stavbah ter voziš na delo in nazaj, v nedogled pa to ne gre. Uprejo se delavci in redki prijazni domorodci jim pomagajo. Vedno več jih dobi dovoljenje za delo in bivanje, naselijo se med domačini, naučijo se jezika, poiščejo si manj izkoriščevalske službe, omogoči se jim združitev družine in nazadnje dobijo državljanstvo. Njih je vedno več in imajo vedno več otrok, domačinov je vedno manj in imajo vedno manj otrok. Vsake toliko pride do izbruhov nasilja; nekaj tujcev izženejo, nekaj jih odide samih, nekaj jih pobijejo. A dosti jih še vedno ostane. Vedno večjih je, domačinov pa vedno manj. Imajo vedno boljše službe, živijo v vedno boljših soseskah, izvoljeni so, bogati in vplivni. In še vedno so mnogi zvesti vedenjskim vzorcem, običajem, jezikom, veram, hrani in oblačilom dežel, iz katerih so prišli sami ali njihovi predniki. Skupnosti včasih sobivajo ločeno kot indijske kaste, včasih pa se zlivajo.
Pride do velike zamenjave, s katero grozijo fašisti? Težko. Domačinov je še desetletja več kot tujcev. Tudi kasneje so še vedno največja in najvplivnejša narodnostna skupina v državi, ki ima v lasti nepremičnine, podjetja in stroje, ter obvladuje policijo in vojsko. A družba se spremeni. Tudi če postane talilni lonec, je talina drugačna od katerekoli izvirne skupnosti. Kot ZDA že dolgo niso več dežela krščanskih belcev, tudi Južna Koreja nehuje biti dežela budistično-konfucianističnih Korejcev.
Druga možnost je osamitev, kakršno je ubrala Severna Koreja. A če se Južna Koreja odloči zapreti državo za tujce, bo njeno izginotje le še hitrejše. Zdaj državo vzdržuje 36 milijonov delavcev. Čez 30 let jih bo 25 milijonov, čez 40 let pa 15. Starajoča družba bo potrebovala obsežnejšo zdravstveno oskrbo kot danes ter več delavcev v zdravstvu in socialnem skrbstvu (bo pa manjša potreba po učiteljih). Potrebovala bo dober javni prevoz, da bodo ti ljudje, od katerih mnogi ne bodo več vozili, lahko kam prišli. Kljub temu ne bodo hodili zelo daleč, zato bo morala vzdrževati gosto mrežo javnih storitev – tudi marsikje, kjer se to ne bo izplačalo. Najbrž ne bodo nakupovali in zapravljali kot danes, ker starci tega pač ne počnejo, pa tudi pokojnine ne bodo visoke. Upad potrošnje bo škodil proizvodnji. Poleg tega država potrebuje določeno število ljudi, da opravljajo zahtevna dela. Daljnovodi morajo biti vzdrževani, elektrarne morajo obratovati in elektrika teči, gretje mora delovati, čista voda mora pritekati in kanalizacija odtekati, hrana se mora varno pridelati, obdelati, predelati in dostaviti … Kdo bo prevzel vsa ta dela, če ni otrok, da bi se izučili zanja?
Ne gre. Če se Južna Koreja osami, jo bo Severna Koreja zelo verjetno preživela …
V EU je bila rodnost pred 3 leti manj kot 1,4 otroka na žensko v rodni dobi. Zdaj je najbrž še nižja. Rusi nas ne rabijo napasti. Samo počakati morajo nekaj let, pa jih bomo sami prosili, naj pridejo.
V Sloveniji je trenutna stopnja rodnosti 1,5 otroka na žensko v rodni dobi. Gre nam torej 2-krat bolje kot Južnim Korejcem, a še vedno za tretjino premalo, da bi bilo vzdržno. In za razliko od njih, ki živijo na južnem delu polotoka, obdani z morjem in najbolj varovano mejo na svetu, smo mi na vrhu Balkana, tamponska cona med Slovani, Germani, Romani in Ugrofinci, med Zahodno in Vzhodno ter Srednjo in Južno Evropo. Kmalu bomo morali izbrati, ali naj nas preplavijo neobvladljivi, a domači sosedje, ali obvladljivi, vendar tuji begunci in migranti. Tretje možnosti ni. Če hočemo »ohraniti naš način življenja«, je edina rešitev ta, da ga 'uničimo' z uvozom tujcev.
Bi raje živeli obdani s Slovenci, ki bi tujcem prepovedali vstop, obstoječe pa izgnali, ali bi bilo vendarle bolj luštno imeti sosede od vsepovsod, ki se trudijo delati sobivanje prijetno?