Zamislimo si vlado, ki bi naredila red – ne da bi ljudi z nasiljem prisilila v pokornost, ampak da bi dejansko reševala družbene težave! Bi si to želeli? Družbene težave so – kot pove ime – družbene. Ustvarili smo jih ljudje. Niso le takšne, s katerimi se manjšina okorišča, večina pa jih prenaša. Mnoge so takšne, da jih istočasno povzročamo in od njih trpimo.
Vzemimo kršenje pravil pri vožnji! Koliko ljudi vozi prehitro, so za volanom pijani, zadeti, na tabletah, zaspani, telefonirajo, štrcajo po omrežjih, niso pripeti, nimajo registriranega vozila ali kako drugače ogrožajo sebe in druge udeležence v prometu? Vsak poskus vlade, da bi vsaj malo uredila razmere in povečala prometno varnost, večina državljanov doživlja kot nasilje in omejevanje državljanskih svoboščin. Načrtno in dosledno onemogočanje ljudem, da bi v prometu ogrožali sebe in druge, bi bilo deležno javnega negodovanja, odtegovanja volilne podpore in morda tudi izkazovanja državljanske nepokorščine.
Prebivalstvo se tako rekoč plebiscitarno strinja, da morajo imeti otroci z voljo do posluha pravico vaditi z glasbilom in s tem kratiti mir sosedov – razen če so sami ti sosedi. Prav tako se strinja, da morajo imeti gostilne tudi v stanovanjskih soseskah pravico do nabijanja glasbe do zgodnjih jutranjih ur, njihovi obiskovalci pa do razgrajanja med vračanjem domov – razen kadar sami živijo v kateri teh nesrečnih sosesk. Zdaj pa si zamislimo vlado, ki bi ljudem zagotovila dnevni in nočni mir ne le pred gostinci, pijanci, glasbeniki, študenti in drugimi neuvidevnimi sosedi, ampak tudi pred cerkvenjaki in njihovimi zvonovi, katerih razbijanje je zdaj tako rekoč izvzeto iz vseh meritev! Koliko časa bi ji dali, preden konča na smetišču zgodovine?
Pričakovano in zaželeno je, da se vlada ukvarja z zdravstvom, a le dokler se ukvarja z zdravstvenimi ustanovami, delavci, pripomočki in zdravili. Takoj ko bi skušala vplivati na gibalne, prehranske in omamljevalne navade državljanov, pa bi bilo to vmešavanje v zasebnost. Zdaj pa si predstavljajmo, da bi se vlada odločila udariti po denarnici ljudi, ki ne upoštevajo navodil zdravstvenega osebja in se jim zato stanje poslabša, pa bi jim zaračunala reševanje tozadevnih zapletov! »Grda grda vlada! Saj plačujem za zdravstvo, torej lahko sam s sabo delam, kar hočem.« Mar ne?
Če je vlada nasilna, je to težava. Kaj pa če so nasilni družinski člani in sorodniki, sodelavci in sosedje? Takrat je vse v redu, dokler so nasilneži prijazni do nas in dokler nikogar ne ubijejo. Bi torej ploskali, če bi se kakšna vlada namesto z žrtvami ukvarjala s storilci, jih nemudoma odstranila iz domačega okolja ter našla način, da jim trajno in učinkovito onemogoči dostop do žrtev?
Se strinjamo, da bi morali tuji delavci uživati enake delavske pravice kot državljani? Bi izražali navdušenje nad vlado, če bi poslovnežem, ki kršijo zakone in delavske pravice, odvzeli nezakonito pridobljeno premoženje ter jim prepovedali posedovati in voditi podjetja? In ko smo že pri nasilju; tudi nasilje nad živalmi je nasilje. Bi podprli vlado, ki bi enako varstvo pred nasiljem, kot ga nudi hišnim ljubljenčkom, nudila klavnim živalim in lovni divjadi? Bi jedli manj mesa za višjo ceno, da bi živali manj trpele?
Polna usta imamo enakopravnosti. Z izjemo fašistov smo vsi za. Bi torej podprli zakon, ki bi višino kazni za prekrške odmerjal na podlagi višine dohodkov in vrednosti premoženja? Bi se strinjali, da se očetom alimenti samodejno trgajo od plače? Bi si pustili odtegniti kak evro več davkov, da bi bilo izobraževanje za vse šolajoče na vseh ravneh v celoti brezplačno (z učnimi pripomočki in izleti vred)? Že nepremičninski davek bi podprli le, če ne bi veljal za naše nepremičnine. Bi torej podprli višji davek na dediščino, ki neenakost prenaša iz roda v rod?
Neenakost dokazano slabša kakovost življenja vseh, tudi bogatih. A vladi, ki bi udarila po žepu bogate, bi se (iz meni neznanega razloga) uprla tudi večina večine, ki zasluži nekaj med minimalno in povprečno plačo. Dobronamerna vlada bi lahko odredila, da podjetja, ki so prejela državna sredstva, ne morejo izplačevati dobička, dokler ta ne preseže vrednosti prejetih sredstev. A to je tako rekoč nezamisljiv ukrep – atomska bomba, vržena v duhovno srce kapitalizma. Že če bi vlada zgolj na novo izračunala osnovno košarico ter stroškom hrane in bivanja dodala notranjo opremo doma in njeno amortizacijo, pa stroške oblačil, telefona in interneta ter športno in kulturno udejstvovanje, bi bili tisti, ki si vse to lahko privoščijo, proti. Neenakost bi se dalo zelo blago manjšati tako, da se zvišanja prihodkov ne bi določala v odstotkih, ampak v znesku, ki je enak za vse. A v tem primeru bi šli na ulice celo reveži. Večina ljudi pač raje živi v svetu velikih premoženjskih razlik, ki jih onesrečujejo, kot v svetu majhnih, kjer jim je dobro, a nikomur ne dopušča, da bi bil nesramno bogatejši od večine.
In tu tiči tudi odgovor na vprašanje, zakaj nam vladajo razbojniki. Ne zato, ker bi imeli volilci slab občutek in bi volili sladkobesede zlikovce. Ne, volijo odkrite zlikovce, prekrškarje, naduteže, brezobzirneže, ker so jim všeč – ker so sami takšni ali to vsaj želijo biti. Poleg tega dobri ljudje praviloma delajo dobro tam, kjer so že v službi. Ne želijo zapustiti delovnega mesta in se podati v politično greznico, v kateri bi morali ves čas sprejemati gnile kompromise. V politiko gredo ljudje, ki so tudi prej sprejemali gnile kompromise, izkoriščali sistem in iskali luknje v zakonu. Tistih nekaj padalcev, ki niso takšni, vidno izstopa. Na dolgi rok se prilagodijo ali trpijo. A tisti trpeči, ki se tudi v politiki trudijo biti dobri ljudje, so nagrajeni s porogom in zmerljivkami. Ljudje dobronamernim politikom preprosto ne verjamejo in ne zaupajo. Raje imajo zlikovce. In zato jih imajo.
Boste volili zlikovce ali boste dali priložnost dobronamernim? So vam bliže lažnivci, ki tu in tam po nesreči izustijo resnico, ali poštenjaki, ki se tu in tam zmotijo? Ste naklonjeni obsojenim zločincem ali ljudem, ki še niso bili zaloteni s prsti v marmeladi? Si želite živeti v svetu nas proti njim ali v svetu, kjer ne bo nikogar strah, kaj bo jutri?