Članek
Uroš Lipušček, državni sovražnik št. 3 (takoj za Putinom in Romi)

Je Vladimir zlikovec? Vsekakor. Je hujši zlikovec od Donalda, Benjamina, Viktorja, Aleksandra, Andreja, Janeza, Zorana in kar je še teh likov? Težko je reči.

Objavljeno pred 3 urami

Mariborsko Društvo popotnikov Vagant bi moralo v četrtek gostiti predavanje Uroša Lipuščka “Svet na prelomu” o spremembah mednarodnih odnosov, odkar jih tepta Donald Lažnivi. G. Lipušček je predavanje odpovedal »zaradi obtožb, da je del ruske informacijske kampanje.« Dan po odpadlem predavanju je Večer objavil članek o teh obtožbah. Sodeč po članku se da g. Lipuščku očitati le, da so (domnevno ruski) spletni algoritmi zelo veliko ljudem ponudili vpogled v enega njegovih člankov, v katerem Rusije ne odpravi kot brezprizivnega zla, ampak se jo trudi razumeti. Zločin pa takšen!
Tudi jaz se trudim že od vsega začetka razumeti rusko-ukrajinsko vojno. Žal brez uspeha. Danes sem – vsem prebranim člankom, videnim dokumentarcem in burnim razpravam navkljub – ravno tako pameten kot na začetku.
Marca 2023 sem se udeležil razprave Eno leto ukrajinskega odpora. O njej sem takrat zapisal: “Razpravljali so trije zagovorniki znanstvene in en zagovornik zarotniške resnice o vojni. Povezovalec Matija Stepišnik je bil – kot večina občinstva, vključno z mano – na strani prvih. Kot na zaslišanju je skušal od zarotnika Bartola Lampreta izsiliti priznanje, da je znanstvena resnica edina pravilna. Tudi sam sem prepričan, da je bolj pravilna. A čemu služi razprava, če vsi mislimo enako?
Znanstvena stran v ZDA ne dvomi in se o njih ne sprašuje. So pomagale spodnesti Janukoviča? So pomagale nastaviti Zelenskega? So razstrelile plinovod Severni tok? … Eni pravijo: »Vsekakor ja!« Drugi pravijo: »Nedvomno ne!« Tretji pravijo: »Nimamo dovolj podatkov.« Mi jih res nimamo, a EU vlade jih imajo. Kljub temu se obnašajo, kot da jih nimajo: »ZDA so čisto dobro, Rusija je čisto zlo. Pika.«

»Razumeti vojno« je malodane sopomenka za »zagovarjati ruski napad«. Kdor postavi dvomljivo vprašanje, je takoj označen za izdajalca. A zanimivih vprašanj o času pred vojno in o vojni je cel kup: »Kakšen je (bil) odnos vlade, lokalnih oblasti in ukrajinske večine do ruske manjšine?« »Kako se je ruščina poučevala in uporabljala pred vojno in kako se zdaj?« »Kako so (bili) organizirani ukrajinski nacionalisti, koliko jih je (bilo) in kaj so počeli pripadnikom ruske manjšine?« …
In kaj pravzaprav vemo o
predvojni v Donecku in Lugansku? Kako se je začela? Kako in kje je potekala? Od kod je prišlo orožje? Kdo se je boril? Kdo je nastradal? … Očitno je bila ta vojna čista kot solza, kajti meje z EU v 8 letih ni prestopila niti ena vest o kakšnem vojnem zločinu … Kaj vemo o Krimu? Kako so ga Rusi zavzeli? Kako je potekal referendum? Kako je bila izvedena menjava oblasti? Kaj se je dogajalo pozneje? … Našli so nas zgolj učbeniški podatki brez prvoosebnih pripovedi … Ni nas brigalo …
Kot nas zdaj ne briga, kako je lahko v celotni EU tako malo orožja, da ne more več oskrbovati ukrajinske vojske. Dali smo jim svoje muzejsko železje, pa so ga potrošili. Dali smo jim drugorazredno robo, ki smo jo lahko pogrešali, pa je že izstreljena ali neuporabna. Zdaj v orožje mečemo milijarde in ga proizvajamo na polno, pa jih ne moremo zadovoljiti. Imamo tako bedno proizvodnjo in zaloge? Ukrajinci preveč porabijo? … Ne postavljamo vprašanj. Ne iščemo odgovorov.”
Še sam sem osupel, da sem to napisal pred skoraj tremi leti. Lahko bi napisal danes. Na nobeno vprašanje mi v tem času ni uspelo najti zadovoljivega odgovora. Ves ta čas je razprava o Putinu in Rusih zrcalna slika pozicijske vojne, ki poteka na ukrajinskih tleh. Sogovorniki tičijo v jarku na eni ali drugi strani in se obstreljujejo z rafali ostrih besed, premakne pa se nihče nikamor. In kar je najhuje, izza okopov nihče ne vidi pokrajine …
Je Vladimir zlikovec? Vsekakor. Je hujši zlikovec od Donalda, Benjamina, Viktorja, Aleksandra, Andreja, Janeza, Zorana in kar je še teh likov? Težko je reči. Morali bi se vprašati, kako bi Vladimir ravnal, če bi bil v koži katerega od njih in kako bi ravnali oni, če bi bili v njegovi. Iz te primerjave bi najbrž izšel kot najpametnejši. Izkazal bi se kot eden bolj prizemljenih. Verjetno pa bi si morali priznati tudi, da bi bil marsikdo od naštetih na njegovem mestu neprimerno bolj nasilen, kot je on …
--
Zahodnim Evropejcem, ki se imajo za najbolj prave ali celo edine prave Evropejce, Rusi in Slovani vobče vzbujamo nelagodje. Sami so stisnjeni na razbrazdane obale, ujeti med hribe in ločeni z gorskimi verigami. Zahodni in Južni Slovani smo se zažrli v 'njihov' zgodovinski življenjski prostor in s trebuhom za kruhom rinemo dalje. Rusi pa naseljujejo tako nepredstavljivo prostrane ravnice, da so v neposrednem stiku z deželami, do katerih so morali Zahodni Evropejci pluti okoli Afrike in Amerike in so zanje še danes drugi planet. Ni Adolf kar tako predvidel iztrebljenja Slovanov. Kot se je Zahodnim Evropejcem kolcalo po judovskem premoženju in so zato podpirali ali vsaj dopuščali holokavst, se jim je kolcalo tudi po slovanskih ozemljih, naravnih bogastvih in sužnjih. Novačenje Slovank za 'plesalke' in 'hostese', nato pa pehanje v spolno suženjstvo, ni posebnost izrojenih posameznikov, ampak ohranjanje 'naravnega stanja stvari' na Zahodu, kjer bogati in vplivni domorodci že stoletja zlorabljajo horde brezpravnih Slovank …
Slovani smo bili med zadnjimi Evropejci, spreobrnjenimi v krščanstvo. Medtem ko je katoliška cerkev obvladovala Zahodno Evropo in Zahodnim Evropejcem krojila dan in noč, življenje in smrt, so naši predniki še veselo častili svoje bogove in se upirali na življenje in smrt, ko jim je hotel kdo zavdati z Jezusom. Zadnja evropska država, ki se je dala spreobrniti, je bila vzhodnoevropska Litva, in to šele leta 1389 – tik pred lakoto, kugo in nemiri 14. stoletja, ki so zapečatili usodo 'krščanskega' srednjega veka.
Mimogrede, o mogočnih vzhodnoevropskih državah naši zgodovinski učbeniki še danes, 108 let po osvoboditvi izpod germanskega škornja, povedo toliko, kot so povedali avstroogrski – skoraj nič. Avstroogrski pa so se veliko raje posvečali naštevanju nepomembnih zahodnoevropskih vladarjev in njihovih krajevnih spopadov kot dostojni seznanitvi šolarjev z zgodovino Vzhodne Evrope. Tako malokdo ve, da so tekom srednjega in novega veka obstajali dva Bolgarska imperija, Zlata horda, Kijevska Rusija, Novgorodska Rusija, Veliko vojvodstvo Litva in Poljsko-litovska republika, ki so bile pogosto večje, bogatejše, strpnejše in vplivnejše od zahodnoevropskih kraljestev in cesarstev. Pa tudi večina, ki je zanje slišala, o njih ne ve skoraj ničesar.
Demonizacija Rusije, Rusov in Slovanov je vpisana v zahodnoevropski DNK. Naša slaba samopodoba je posledica tega, da nismo spremenili učnih načrtov in da ponižno sprejemamo njihove gospodarske pogoje. Rusi, še posebej Vladimir, so iz te igre izstopili. Zato je bilo rusko gospodarstvo do napada na Ukrajino v neprimerno boljšem stanju, kot bi bilo, če bi Vladimir nadaljeval, kjer je obtičal Boris. Če izvzamemo politične svoboščine, so Rusi do začetka vojne živeli bolje, kot bi živeli, če bi jim usodo pisali Zahodnjaki.
Napad na Ukrajino je bila napaka in zločin. A da zaradi tega v Rusih (in celo v velikih Rusih preteklosti) niti mi, Slovani, ne smemo videti ljudi, je vsaj neumnost, če že ne fašizem.
--
Zato upam, da si bo g. Lipušček premislil in vendarle izvedel predavanje. Verjetno se v marsičem ne bom strinjal z njim. A če mi bo ponudil dogovor na vsaj eno vprašanje, ki me muči že več let, ali mi odprl kakšen nov vidik, novo vprašanje, bo predavanje zame vsekakor vredno obiska.

#Evropa #Zgodovina #Rusija #Ukrajina #VladimirPutin #Rusi #Družba #Kolumne #GregorHrovatin #ZaMisli #Slovani #Vojna #ZahodnaEvropa #UrošLipušček