Nekoč je živel kralj, ki je vladal veliki deželi, največji daleč naokoli. A to mu ni bilo dovolj. Hotel je vladati tudi majhnim deželam okoli svoje, zato jih je napadel in si jih s silo podvrgel.
Ko je zavladal tem deželam, je izvedel, da je onstran njihovih meja še cel kup dežel. Nekatere so bile velike, celo večje kot njegova. Nekatere so bile čisto majhne. Večina jih je bila običajne velikosti. Bile so neizmerno bogate in obupno revne, pa takšne, kjer so ljudje dostojno živeli. V nekaterih je živelo ogromno ljudi, po drugih si lahko potoval dneve, ne da bi koga srečal. Gradili so različne hiše: velike in majhne, kvadratne in okrogle. Oblačili so se v različna oblačila vseh mogočih barv. Nekateri so bili odeti od glave do peta, drugi skoraj goli. Kuhali so različno hrano, govorili različne jezike in častili različne bogove.
A kralja vse to ni zanimalo. Zanimalo ga je le, kako bi tem ljudem zavladal. Tako je pošiljal svojo vojsko na vse strani sveta, da je zanj osvajala nove dežele. S tem je imel toliko dela, da ni imel časa vladati. Podjarmljene dežele so morale plačevati davke. Če so jih, se z njimi ni ukvarjal. Če jih niso, je nadnje še enkrat poslal vojsko, ki jim je pobrala dosti več, kot je znašal neplačani davek. Dežele, ki so se uprle, je njegova vojska zravnala z zemljo.
Ko je kraljeva vojska neko uporno deželo zravnala z zemljo, je preživela le ženska, ki se je skrila v luknjo pod zemljo. Našli so jo in jo pripeljali pred kralja.
Ženska je bila čarovnica in je kralja uročila: »Ne boš imel sina, ki bi te nasledil. Namesto tega boš imel tri hčere, ki ti bodo pomagale. Po njihovi zaslugi boš zavladal svetu in dosegel nesmrtnost.« Kralju je bila njena kletev všeč, zato jo je velel izpustiti.
Minila so leta. Kralj je osvajal vedno nove in nove dežele, medtem pa so se mu rodile tri hčere. Pustil jim je, da delajo, kar hočejo. Verjel je namreč, da mu bo njihovo početje pomagalo zavladati svetu in doseči nesmrtnost.
Najstarejša hči je bila rojena zmagovalka. Od malega se je udeleževala tekmovanj in zmagovala. Ko je zmagala na vseh tekmovanjih v domači deželi, si je izmislila nova. Tudi na teh je zmagala. Nato je pričela potovati po očetovem velikanskem kraljestvu in se udeleževati tekmovanj v drugih deželah. Vedno in povsod je zmagala.
Prevzela je vodenje očetove vojske. Že prej je bila najmogočnejša na svetu, pod njenim vodstvom pa je postala nepremagljiva. Osvojila je ves svet. Vse dežele so pripadale očetovemu kraljestvu.
Ostal je le še en kraj, ki mu oče ni vladal in kamor ni stopila noga njegovih vojakov. To je bilo mogočno gorovje, vrh sveta. Vsaka vojaška odprava je zaradi neznosnega mraza in ostrih, ledenih, krušečih se skal obupala in se vrnila ali pa je med vzponom zmrznila. Vojaki, ki so preživeli, so imeli toliko ozeblin in poškodb, da se niso mogli več bojevati.
Najstarejše hčere to ni ustavilo. Vojsko je pustila v dolini in se sama odpravila osvojiti zadnjo deželo, ki še ni bila podvržena njenemu očetu. Mraz je neusmiljeno grizel, a ona je neusmiljeno grizla v breg. Ušesa so ji zmrznila in odpadla, pa je plezala naprej. Nos ji je zmrznil in odpadel, pa je plezala naprej. Ko je prihrumel plaz, se je prihulila k steni, in se izkopala, ko je odhrumel dalje. Ko ji je zdrsnilo in je sama odhrumela v dolino, se je pobrala in plezala naprej.
Še enkrat je padla. Tik pod vrhom se je sneg pod njo vdrl. Priletela je na ostre skale in se polomila. A tudi to je ni ustavilo. Bila je tako blizu vrhu, osvojitvi zadnjega nepodjarmljenega kotička sveta, zadnji zmagi, ki ji je manjkala. Polomljena rebra so ji prebadala pljuča, a je dihala. Ko je končno priplezala na vrh in v večni led zapičila zastavo svetovnega kraljestva, so ji rebra prebodla srce. Zmrznila je in ostala z zmagoslavno dvignjenimi rokami na vrhu sveta za vse večne čase.
Srednja hči je hotela postati vsemogočna. Kraljeva vojska je morala pripeljati k njej vse učenjake, na katere je naletela na svojih pohodih. Morali so jo učiti in ji razkriti svoje skrivnosti. Kdor je odklonil, je končal v temnici.
Kmalu je vedela in razumela več kot kdorkoli drug na svetu. Od vojske je terjala, da ji prinaša zanimive snovi: dragocene rudnine, strupene gobe, zdravilna zelišča in čudodelne živali. Vse te reči je raziskala, razstavila in z njimi delala poskuse.
Ustvarila je napoj, ki človeka ohrani vedno čilega. Tega je dala starejši sestri. Vsak dan je morala eno kupico izpiti, z drugo pa si zmasirati telo. Tako je preprečila utrujenost. Leta so minevala, ona pa je bila ves čas v pogonu, nikoli utrujena, nikoli naveličana, nikoli bolna.
Ustvarila je napoj, ki človeka ohrani večno mladega. Tega je dala mlajši sestri. Vsak dan je morala eno kupico izpiti, drugo pa si vtreti v kožo. Tako je ustavila staranje. Leta so minevala, ona pa je bila ves čas stara prav toliko kot prvi dan, ko je uporabila napoj.
A srednji sestri vse to ni bilo dovolj. Hotela je vedeti, kaj se dogaja po svetu, takoj ko se zgodi. Hotela je vplivati na vse, kar se dogaja, biti vsepovsod hkrati. Zato je ustvarila bliskoviti napoj. Vsak dan je morala eno kupico izpiti, druge so morali vojaki širom sveta vliti v čudežne vrče. Ti vrči so bili sestavljeni iz oči, namesto ročajev so imeli ušesa, odprtina pa so bila usta. Srednja hči je videla z vsemi temi očmi, slišala z vsemi temi ušesi in govorila z vsemi temi usti.
A njen napoj je bil jedek. Od znotraj jo je razžiral. Dlje ga je uporabljala, bolj je bila izžeta. To je vedela, a se mu ni hotela odpovedati. »Saj imam tudi napoja, ki sem ju ustvarila za sestri,« je rekla. Še istega dne je zaužila vse tri napoje hkrati. Spremenila se je v vrč – prav takšnega, kot so jih imeli očetovi vojaki.
Najmlajša hči je bila tudi najlepša. Nihče se ni mogel upreti njenim čarom. Vedno je dobila, kar je hotela. Hotela pa je, da bi jo vsi občudovali. Ko je plesala, so jo morali gledati in ploskati. Ko je govorila, so jo morali poslušati in ploskati. Ko je ukazovala, so jo morali ubogati in ploskati.
Ni ji bilo dovolj, da jo občudujejo v domači deželi. Potovala je po kraljestvu in žela občudovanje, kamorkoli je prišla. Njene besede so postale zakon. Če kakšna dežela ni plačala davkov, je šla tja in ljudi prepričala, da so dali dvakrat več. Če so se kje uprli, je šla tja in jih prepričala, da so kaznovali sami sebe.
Ko je najstarejša hči osvojila svet in ostala na gori, je oče prepustil poveljstvo nad vojsko srednji. Srednja hči je vojake spremenila v vzdrževalce vrčev. Ko se je sama spremenila v vrč, je kralj vojsko in vse vrče dal v roke najmlajši hčeri.
Občinstvo najmlajše hčere so bili zdaj vsi ljudje na svetu, vedno in povsod. Včasih je nastopala v živo, včasih pred vrčem. Vojska je morala skrbeti, da so jo vsi zmeraj poslušali in ploskali.
Ploskali so, ko je hvalila očeta, kako čudovit, milosrčen, skrben in moder vladar je. Ploskali so, ko je govorila, da živijo v najbolj čudovitem kraljestvu, kar jih je kdaj bilo. Ploskali so, ko je govorila, da nikoli niso živeli bolje, kot prav zdaj in tukaj.
Ploskali so, ko je hvalila očetovo trdosrčnost, brezbrižnost in neodgovornost. Ploskali so, ko je govorila, da živijo v slabem svetu, ker se ne trudijo dovolj, da bi bil boljši. Ploskali so, ko je govorila, da živijo slabo, da je lahko njen oče osvojil svet in mu zdaj vlada.
Ploskali so, ko se je zbudila. Ploskali so, ko je jedla. Ploskali so, ko je spala. Karkoli je počela in govorila, ji je ves svet ploskal. Od govorjenja je onemela. Od ploskanja je oglušela. Objela je vazo, da bi čutila tresljaje ob ploskanju. A ploskanje je sčasoma potihnilo, najmlajša hči pa je od lakote po njem skrepenela.
Oče kralj je ves ta čas vladal. Gradil je palače ter prirejal zabave in gostije. Včasih je kaj ukazal ali koga kaznoval. Ko hčera ni bilo več, pa je moral prevzeti vodenje sveta. Rešitve se je lotil velikopotezno, kot vsega v življenju. Poiskal je največji vrč v kraljestvu, ga do roba napolnil z vsemi tremi napoji in se potopil vanj. V trenutku se je raztopil. Zdaj je bil vseviden in vseveden, vedno in povsod.
Bliskovitega napoja pa skoraj ni bilo več, ker ga je toliko porabil za kopel. Nekega dne ga je povsem zmanjkalo. Vojaki so nehali vlivati kupice v vrče širom sveta in ti so obmolknili.
Mnogo rodov kasneje, ko je spomin na svetovno kraljestvo in njegovega kralja zbledel, je nek nadobuden mladenič zlezel na vrh sveta. Izpulil je zastavo, se z njo vrnil v dolino in oznanil: »Bil sem na vrhu sveta in se pogovarjal z bogom. Dal mi je navodila, kako naj živimo, da bomo zavladali svetu. Ubogajte me, pa bo naše kraljestvo nekoč največje kraljestvo, kar jih je kdaj bilo!«