Vsak rod najde svoj prepovedan šport. Stari starši so seksali pred poroko, starši so poslušali rock, mi smo kadili travo, današnji najstniki pa trpinčijo pedofile. Dejanskih razsežnosti tega pojava ne poznamo, lahko pa z gotovostjo trdimo, da so primeri, ki pridejo v javna občila, le vrh ledene gore. Če se uspejo mulci v trpinčenju brzdati, 'njihov' pedofil gotovo ne bo žrtvoval svojega imena in časti, da bi se jih rešil.
Trpinčenje je trpinčenje. Ljudje smo znani po njem. Kar nekaj pripadnikov naše vrste v njem uživa: intenzivni živinorejci in klavci, izkoriščevalski šefi in mobingirajoči sodelavci, družinski nasilneži in zločinci, nekateri vojaki in policaji … Še več pa je na videz vsakdanjih ljudi, ki želijo nekomu počasi puščati kri. Ko oblast neko manjšino označi za manj človeško ali nečloveško in prižge zeleno luč za nekaznovan lov nanjo, se vsujejo kot vikinški berserkerji. Dokler ni zelene luči, pa si dajejo duška z besedami:
»Če mene vprašaš, bi bilo treba vse te ljudi …«
»Kaj bi mu delal, če bi ga dobil v roke …« (Kar pogosto ni daleč od na videz nasprotnega: »Kaj bi ji delal, če bi jo dobil v roke …«)
»Daj mi …, pa bom vsem tem ljudem …, vsakemu posebej lastnoročno!«
Otroci vse to poslušajo in srkajo. Če starš reče, da Romi kradejo in smrdijo, bodo otroci žalili in po krivem obtoževali Rome – da bi ugodili staršu, izkazali zvestobo družinskemu izročilu ter dokazali, da so pogumni in odgovorni člani “svoje” skupnosti. Če polnoletni družinski član reče, da tujci ne sodijo med nas in naj se vrnejo, od koder so prišli, bodo mladoletni tujce iz istega razloga zavračali ter suvali in brcali čim dlje stran od sebe. Če družinski prijatelj reče, da je lezbijke treba pofukat, jih bodo sami nadlegovali in skušali posiliti …
In če kdo od njih nazorno opiše, »kaj bi delal pedofilu, če bi ga dobil v roke«, je jasno, kaj sledi. Natanko tako so se pogovarjali ob prvem znanem primeru, ko so najstniki ujeli pedofilskega župana, ki potem celo ni hotel odstopiti.
Pedofili so povsem sprejemljive tarče. Za razliko od ostalih osovraženih manjšin o njih nihče nima dobrega mnenja, razen morda njih samih. Malokdo ima drugo mnenje: da se mu smilijo ali da jim je treba pomagati. Če bi povprašali nepedofile, kaj storiti s pedofili, bi dobili skoraj izključno odgovore: »pobiti«, »mučiti«, »kastrirati« in »zapreti do konca življenja brez možnosti pomilostitve«. Izbris pedofilov z obličja Zemlje ima družbeno soglasje – razen v primeru duhovnikov, a to je druga zgodba.
Otroci in mladostniki s trpinčenjem pedofilov dokazujejo, da nas slišijo, da jim je mar, da želijo biti koristni, prispevati k dobrobiti in varnosti šibkejših članov skupnosti. Dokazujejo tudi, da razumejo vrednote družbe, v kateri živijo: drznost, predanost, zmaga, zaslužek, hoja po truplih bednikov. Ko že trpinčijo in vidijo, da se da, pa se v njih zbudi še običajna krvoželjnost, ki je žal lastna človeški naravi, in da njihovemu početju krila. Dokler mi, naši izvoljenci, zvezdniški vplivneži, milijarderji in svetovni šerif o mnogih rečeh, ne le o pedofilih, govorimo in ravnamo, kot govorimo in ravnamo, tem odraščajnikom težko rečemo, da so naredili nekaj hudo narobe …
Današnji otroci in njihovi starši so odraščali ob množici filmov, v katerih junaki vzamejo zakon v svoje roke, kar na koncu privede do tega, da so zlikovci onesposobljeni, svet pa boljši in varnejši, kot bi bil, če bi zadeve prepustili oblasti. V resničnosti ljudje vzamejo zakon v svoje roke takrat, ko jih uradni zakon ne zaščiti.
Žrtev spolnih zlorab in posilstev naši zakoni ne ščitijo, ampak jim povzročajo le dodatno stisko. Storilce v glavnem oprostijo ali obsodijo na pogojne kazni, pa tudi zaporne so smešno kratke. Žrtve preostanek življenja živijo v večnem strahu pred ponovitvijo in maščevanjem, storilci pa v iskanju novih priložnosti.
Še huje je, da država nima niti namena, kaj šele načrta, kako spolnim nasilnežem otežiti dostop do žrtev. Duhovnike in trenerje se še vedno pušča same z otroki, varuhe in negovalce pa z obnemoglimi in ljudmi z invalidnostjo. Na medmrežju pa se dopušča vse.
Ko pedofilom zasežejo računalnike in telefone, na njih kot po pravilu najdejo na tisoče fotografij in filmov z otroško pornografijo, ki jih nekateri snemajo, vsi pa kupujejo, prodajajo in si jih prepošiljajo. Nisem še zasledil podatka, da bi pri kom našli 'le' nekaj deset fotografij in filmov … Pedofili imajo na spletu skupnost, v katero država ne posega; le tu in tam iz nje začasno izvleče kakšno ribo in jo po odsluženju kazni ali 'kazni' osvobodi nadaljnjega nadzora.
Zdaj se pogovarjamo o najstnikih, ki trpinčijo pedofile. To ni prava tema. Pogovarjati bi se morali o tem, zakaj vsi ti najstniki s takšno lahkoto ujamejo pedofile pri delu. Pogovarjati bi se morali o tem, zakaj si je vsaka gruča najstnikov, ki se je lotila tega posla, brez težav priskrbela svojega pedofila. Očitno na družabnih omrežjih, ki jih uporabljajo otroci, prežečih pedofilov kar mrgoli. Pogovarjati bi se morali o tem, zakaj policija in državniki to vedo, pa si ne izmislijo svoje mladoletnice in jo nataknejo na trnek, ampak zaščito resničnih mladoletnic pred pedofili prepuščajo otrokom. Karkoli si že mislimo o njih, je dejstvo, da so vsi ti otroci nekaj drugih otrok zaščitili pred spolno zlorabo.