Množica ljudi je tovorila kamen čez ravnico. Mati in hči sta jih gledali iz krošnje drevesa na oddaljeni vzpetini. Ljudje so bili videti majhni, kamen pa je bil ogromen, dosti večji od njih. Vlekli so ga preko kotalečih hlodov, ki so jih vedno znova podstavljali pred njega. Hčeri so se zdeli kot mravlje, ki tovorijo velik kos nečesa v mravljišče. A mravlje so tovorile, kar so potrebovale, in to so počele od nekdaj. Tako velikih kamnov pa doslej ni potreboval nihče. Do včeraj jih ni nihče tovoril. In odkar so se o njih začeli pogovarjati, so bile samo težave.
Matere niso zanimali kamni ampak ljudje. Čeprav so bili daleč, je mnoge prepoznala po postavi, gibanju in glasu. Med njimi je iskala moža in sina. Ni ju videla. Bili pa so ljudje iz njihovega klana. Vsaj nekateri so bili vsaj zaenkrat še živi.
Prejšnjega dne sta se vrnili z obiska pri materinem klanu. Domač zaselek sta našli požgan. V eni od razvalin so bila zoglenela trupla ljudi, pobitih ob napadu. Večino so odpeljali.
Ni jima bilo treba ugibati, kdo jih je napadel in zakaj. Nekaj lun nazaj so se na zboru klanov sprli. Nekateri so hoteli na tamkajšnjem skupnem svetišču postaviti novo domovanje bogov. Staro je bilo leseno. Podobnega, le manjšega, so imeli tudi v vasi; bilo je edino, česar niso požgali. Novo domovanje bogov pa naj bi bilo kamnito. Morali bi lomiti kamne, jih tovoriti do svetišča in tam postaviti pokonci. Pri tem bi sodelovala vsa plemena: nekateri bi delali, drugi bi jih oskrbovali z vsem potrebnim. Eno ali dve poletji bi posvetili samo temu. Klani, ki bi sodelovali, bi imeli še naprej dostop do svetišča, ostali pa bi bili izključeni iz zveze.
Mnenja so bila mešana. V mnogih klanih so bili razdeljeni. Bilo je dosti kreganja in zmerjanja. Prišlo je tudi do pretepa. Ena od stark je povedala: »Če neka zamisel povzroči toliko nemira, ne more biti dobra. Leseno domovanje je od nekdaj dobro služilo bogovom in nam. Zakaj bi ga spremenili?«
Materi in hčeri je bilo vseeno za svetišče. Mati je izhajala iz drugega plemena. Njeni predniki so bili tu veliko rodov, preden so prišli ti z živino, semeni in domovanji bogov. Pa že ti so bili tu več rodov. In odkar so prišli, se ubadajo s tem, kje Luna in Sonce vzhajata in zahajata. Gradijo jima hiše z vrati, skozi katera lahko sijeta ob različnih dnevih ali nočeh v letu. Ko se je primožila k njim, ni razumela, zakaj to počnejo. Luna in Sonce vendar ne potrebujeta domovanja in znata poskrbeti zase. Prišleki pa so menili, da bi brez njihovega obredja nehala vzhajati ali bi vzhajala zdaj tu zdaj tam brez reda.
Mož in hči sta gojila podobne poglede. Všeč jim je bila igra svetlobe, ko Luna in Sonce posijeta skozi stebre domovanja bogov, to pa je bilo tudi vse. Bolj kot obredje so jih navduševali lovsko-nabiralski potepi. Sin pa je bil druge sorte. Že od malega se je vrtel okrog vračarice, ji pomagal pri obredju in računanju, vzdrževal domovanje bogov v zaselku ter do Lune in Sonca gojil odnos, kot da sta njegova znanca.
Njihov, torej očetov klan, je na tistem zboru plemen odklonil sodelovanje pri gradnji kamnitega domovanja bogov. Večina klanov ga je podprla. Kasneje je bilo še veliko pregovarjanja. Nekateri klani so pristopili h gradnji, drugi so se ji odpovedali, ko so videli, kaj to od njih zahteva, iz tretjih je prišlo zgolj nekaj ljudi. Med njimi je bil tudi sin in brat žensk na drevesu. Pričeli so delati, a jih je bilo premalo. Postali so nasilni. Ob zadnjem obisku v njihovem zaselku so njun rodni sin in brat ter še dva vrača vsemu klanu zagrozili z izobčenjem, če se ne bo pridružil gradnji. Nagnali so jih in zaselek pripravili na spopad, če bi do njega prišlo. Očitno je prišlo do njega, in priprave niso pomagale …
Kamni so zdaj potovali in delavcev je bilo dovolj. Je pa bilo med njimi veliko takih, ki tega niso hoteli delati. Mati in hči sta opazili oborožene moške, ki so hodili sem in tja ter očitno niso premikali kamnov. Bil je tako grozen pogled, da sta bili kar tiho.
A morali sta se pogovoriti; ne o sliki, ki sta jo gledali, ampak o tem, kako priti do očeta, sina in ostalih iz klana, če so še živi. Ravnica je bila polna ljudi. Če bi ju opazil kakšen stražar, bi ju lahko ujeli in morda kar ubili. Hči je pripomnila, da je v tem primeru boljša smrt.
Naslednjega dne sta na varni razdalji obhodili kamnolom, svetišče in tabor delavcev, previdno in počasi, večinoma po gozdu, ves čas prisluškujoč zvokom ljudi. Kar nekaj srečanjem sta se uspešno izognili. Videli sta sina, ki je delal na svetišču, očeta pa ne. Upali sta, da je v jami za prisilne delavce. Tudi čez dan je bila namreč zastražena, stražarja pa sta tu in tam govorila in kazala v jamo. Predvidevali sta, da so notri ostali tisti, ki tudi pod prisilo niso hoteli graditi domovanja bogov. Če je to držalo, ju je spreletaval srh ob misli, zakaj so še živi; zelo verjetno jih imajo namen žrtvovati ob naslednjem sijanju lune skozi tista dva kamna, ki že stojita.
Drugi dan, ko je bil tabor kar najbolj prazen, se je hči – še vedno v varnem zavetju gozda – približala jami. Z očetom sta rada oponašala živali in se pogovarjala z njimi v njihovih zvokih, če so se odzvale. Tako sta si izmislila tudi klic drug za drugega. Hči si je kasneje izmislila takšne vzajemne zvoke še z drugimi iz klana. Bila je tako vztrajna, da so se nekaj časa mnogi v klanu pozdravljali v živalskih zvokih. Z očetom pa sta si izmislila še skrivni klic, za katerega nista povedala nikomur. Tako ga je zdaj poklicala. Odzval se je. Hči se je umaknila na varno in se zjokala v materinem objemu.
Oče je bil ujetnik, sin pa vrač na svetišču in je prosto hodil okoli. Nista mu mogli zaupati, a morali sta poskusiti govoriti z njim. Mati je poslala hčer globje v gozd: »Če me ujamejo, me ne rešuj! Če me ubijejo, me ne maščuj! Pojdi v moj klan in povej, kaj se dogaja – ker bo doseglo tudi njih!« Proti večeru se je približala robu gozda in poklicala sina, ko se je v družbi delavcev vračal s svetišča v tabor. Uporabila je jazbečje godrnjanje – to je bil njun živalski klic. Pogledal je v njeno smer, ni pa se odzval. Čez čas se je vrnil sam.
»Kaj, prekleto, se dogaja?« ga je vprašala.
»Kar je bilo jasno že od začetka,« je odgovoril.
»Kaj je z očetom?«
»V redu je, ampak je v hiši. Trmast je. Skušam ga spraviti k pameti, dokler je še čas. Pridi in ga ti prepričaj!«
»V kaj?«
»Dovolj je bilo polovičarstva, mati! Zaradi površnosti in nespoštovanja bogov smo imeli tri polovične letine. Samo še huje bo. Če hočemo, da bogovi poskrbijo za nas, moramo mi poskrbeti zanje. Vsi pripadamo bogovom. Kdor jim noče služiti živ, jim bo pripadal mrtev. Prepričaj očeta, da bo gradil svetišče, ali pa bo žrtvovan na njem!«
Mater je zazeblo pri srcu. »Si bil zraven, ko so prišli po naše?«
Preslišal jo je, a lesk njegovih oči v mraku je povedal svoje. »Boš pustila, da oče umre?«
Samo gledala ga je.
Lesk v njegovih očeh je postal še bolj oster. »Ti tudi sovražiš bogove. Ti si očetu in drugim zmešala glavo z norčevanjem iz naših obredov, zato pa je, kakor je. Kje je sestra?«
»Na varnem.«
»Naj se odloči, kam spada! Ti pa greš z nami!« Zažvižgal je in proti njima so se usule oborožene postave. Obkrožile so mater in jo odvedle proti taboru. Brat pa je ostal, da najde sestro.
Šel je globje v gozd in jo klical z lisičjim prhanjem. Ni se odzvala. Ga pa je v obraz zadela puščica in takoj zatem še ena. Ko se je zvrnil, je nad njim stala sestra in sunila sulico.
»Spadam k materi, očetu in v oba njuna klana. Ti pa spadaš k bogovom, torej pojdi k njim!«
Z nožem si je porezala lase, da je bila njena pričeska podobna njegovi. Snela si je nakit in se slekla ter si nadela njegove reči. Iz njegove borše je vzela pigmente ter si v soju Lune pobarvala obraz in roke, kakor je bil pobarvan on.
Načrt se ji je porodil, ko ga je gledala, kako tava po gozdu in jo kliče. Bila sta si podobna in bila je tema. Vse to je naredila po navdihu, kot da jo samo nese. Zdaj pa je morala začeti razmišljati.
V svojo boršo je dala obleko in nakit. Pri sebi je imela tudi materino boršo in sulico, kajti na sestanek s sinom je šla brez nje. Naložila si je vse tri borše, dve sulici, lok in puščice ter se po gozdu odpravila v bližino tabora. Tam je skrila dve borši in orožje. Nato je stopila na čistino.
Kot zvoke je rada oponašala tudi gibanje drugih, tako živali kot ljudi. Brata je še posebej rada oponašala. Zdaj ji je to prišlo prav. Ko se je vživela v njegovo držo, hojo in izraz na obrazu, je strah skoraj izginil. Preplavila jo je neskončna samozavest – prav takšna, kot jo je imel on.
Prišla je do skupine ljudi pred kolibo. Nekdo jo je vprašljivo pogledal. »Vem, kje je,« je rekla. »Tudi njo bom dobil.«
Šla je naravnost do jame z ujetniki. »S starši bom govoril,« je rekla stražarjema. Poklicala je očeta in mater. »Pridita ven!« Stražarja sta se spogledala, a sta spustila lestev.
Oče in mati sta prišla iz jame. »Hodita!« je zasikala.
Šli so po isti poti, kot je prišla. Nekdo iz skupine pred kolibo je skočil pokonci: »Kam jih pa pelješ?« Drugi je vprašal: »Rabiš pomoč?«
Pomirila jih je z roko: »Vse je pod nadzorom. Po sestro gremo. Ne hodite zraven, da ne boste motili!«
V zavetju gozda je iz grmovja potegnila borši in sulici ter ju pomolila staršema. Oprtala si je tul in poljubila lok. »Zdaj pa bežimo!«
--
Oče in mati je nista nikoli vprašala, kaj se je zgodilo z bratom. Nikoli več ga nista omenila.