Bila je črna noč, dolga hiša pa je bila pogreznjena v sneg. Spal ni nihče, kajti rojeval se je otrok. Mularija se je zunaj kepala, čeprav so komaj videli drug drugega, kep pa sploh ne. Ko je dobil tako nevidno kepo v čelo, se je Nogica umaknil in gledal zvezde. To ni bil prvi porod, ki ga je doživel. Če so bili v hiši, so otroci med vzdihi porodnic zganjali norčije, sicer pa so se šli raje igrat in so počakali, da mine. A zdaj ga je prijelo, da bi bil tam in nekako koristen.
Pogledal je proti kepačem. »Nisi več deček,« si je rekel, »ampak dečko.« Vrnil se je v hišo.
Otrok se je rodil. Babica je prerezala popkovino, oče pa mu je očistil nos in usta. Nato je otroka pomolil Nogici. »Poglej, kakšno lepo hčer smo dobili!«
Bila je pomečkana, sluzasta in krvava. Zazrl se ji je v oči, v katerih ni bilo še ničesar, le globina, večja od vesolja, v katerega je zrl malo prej. »Zvezdica,« je rekel. S čelom se je dotaknil njenega in jo podal naprej.
Bil je prvi, ki jo je poimenoval, ime se je prijelo in ji, kot je bilo v navadi, ostalo, dokler si ne izbere svojega. Kadar je bila prilika, ji je Nogica pogledal v oči: včasih mimogrede, včasih pa jo je tudi pocrkljal. Sčasoma so pričeli njen raziskujoči pogled krasiti prebliski osredotočanja, razmišljanja, prepoznavanja in zavedanja. Globina je dobila vsebino in s tem nekoliko izgubila na brezmejnosti. Pričela ga je prepoznavati, se odzivati in ga spremljati s pogledom. Ko je naslednjo zimo shodila, ga je iskala in hodila za njim. Prijatelji so se norčevali iz tega odnosa, a je ni odganjal; igral se je z njo in jo včasih vzel s seboj na plano. V očeh deklet je namreč opazil odobravanje, v njihovem vedenju pa naklonjenost prav zaradi pozornosti do tega drobižka.
Tudi uradno je prenehal biti deček. Opravil je obred prehoda in postal mladenič z imenom Vidi. Na srečanju plemen so dekleta njegovega klana o njem širila dober glas. Druga dekleta so ga zato rada sprejela v svojo družbo in tudi šla z njim stran od družbe. Ena od njih, Breza, mu je to tudi povedala. V trenutkih, ki so sledili, se je razblinil v njenem vonju, raztopil v glasu, razkril v pogovoru in našel v pogledu. Tudi ona je doživela nekaj podobnega. Naslednje dni so se njuni občutki utrjevali. Zadnji dan sta se obredno zavezala drug drugemu. Breza se je poslovila od svojih ter šla z njim in njegovimi v njihova lovišča.
Med prezimovanjem v dolgi hiši je bila Zvezdica redna gostja pri njiju. Ko so ji rastli zadnji zobje, je kakšno noč prejokala tudi v njunem razdelku. Hecali so se, da ima štiri zimske starše, onadva pa pol zimskega otroka. Poleti namreč njuni družini nista živeli skupaj.
Dve zimi kasneje sta imela svojo hčer. Zvezdica ji je bila starejša sestra, nič bolj in nič manj kot svojemu bratcu, ki se je prav tako rodil tiste pomladi. Družini sta se povezali; skupaj so preživeli del poletja, naslednjo zimo pa so se v dolgi hiši naselili v sosednjih razdelkih.
Družina Vidija in Breze se je povečala za še eno hčer, Soviko, pa zmanjšala, ker je prva hči umrla, pa spet povečala, ko se je rodil sin in zmanjšala, ko je nekaj tednov kasneje umrl. Kot vse družine so se vsakega novega člana veselili in za vsakim umrlim žalovali. Zvezdica je bila povsem potrta. V svojega novega 'bratca' se je zagledala podobno, kot se je Vidi, takrat še Nogica, vanjo. Ko je umiral, se ni ganila od njega. Potem je še dolgo pozorno opazovala in preverjala fante in moške v klanu, ali so v redu. To jo je minilo šele leto kasneje, ko je pri umiranju spremljala svojega deda. Umiral je počasi, umirjeno in spokojno, ter se dosti pogovarjal z njo. Ko je umrl, ni bila več deklica, ampak dekle.
Sprememba je bila blaga. Bolj je bila pozorna na širšo sliko in se umeščala vanjo. Vidi je to opazil in spominjalo ga je nanj samega, ko je bil v medčasu med otroštvom in odraslostjo. Njene oči so bile žive, polne vsega, kar se je zrcalilo v njih, a je še kdaj ujel odblesk tiste brezdanje globine, v katero se ni še nič ujelo. Vez med njima je ostala. Ko ni bilo več deda, se je za resne pogovore najraje obračala nanj.
K Brezi pa je hodila po nasvete, kadar je hotela drugo mnenje, torej mnenje, ki ni bilo od staršev ali babice. Prej se je najraje posvetovala s sestrično. A ta se je nekaj let nazaj priključila sosednjemu klanu in si tam ustvarila družino. Odtlej je bila Breza njena zaupnica.
Ko so potovali na srečanje plemen, je Zvezdica pri njej iskala nasvete glede fantov. Vidi je ujel nekaj besed tega pogovora. Prešinilo ga je, da bo Zvezdica vsak čas postala ženska, dobila bo novo ime in nadaljevala življenje v neki drugi skupnosti. “Upam, da boš izbrala tako dobro, kot sem jaz!” je pomislil.
Breza je bila noseča. Predvidevali so, da bo rodila, ko se vrnejo domov. A ko so prispeli na srečanje in si postavili šotor, je dobila popadke in rodila.
»Žužek,« je rekla Zvezdica, ko je vzela novorojenčka v naročje. Bil je najmanjši, kar jih je kdaj videla.
Breza ga je podojila in zaspala. Bila je vroča in se ni dobro počutila. Vročina je naraščala. Babica je privedla zdravilko Sivo. Poskušala je zbuditi Brezo, a ni šlo. Pretipala jo je, ji prislonila glavo na prsi in trebuh, naredila požirek njenega mleka, nato pa je objela Vidija in ga stisnila k sebi.
Hitro kot je narastla, je Brezina vročina pričela popuščati. Siva ji je položila Žužka na prsi, da se je podojil. Nato je Breza postala hladna. Vidi je ležal ob njej in jo grel, dokler ni umrla.
Obsedel je na ležišču. Sovika se je stisnila k njemu in sta žalovala, babica in Siva pa sta pripravili Brezo za pogreb. Nato so jo odnesli ven, da so se tudi ostali poslovili od nje.
Zvezdica je pogledala v šotor. Žužek je spal, sicer pa ni bilo v njem nikogar. Sedla je k njemu in žalovala za Brezo. Ko se je zbudil in zajokal, ga je vzela v naročje. Poiskal je njeno dojko, pa mu jo je ponudila. Nekaj v njej se je premaknilo. »Mogoče pa bo,« je rekla. Zaprla je oči in z mislimi pospešila te premike.
Ko se je Vidi vrnil z babico, Soviko in Sivo, je rekla: »Teče.«
Postala je ženska in si prav to besedo izbrala za novo ime – Teče. Na zabavi ob prehodu se je zaklepetala z mladeničem, ki se je pravkar preimenoval v Korenino. Prestal je namreč dolgoletno bolezen, ki ga je ošibila in skoraj ubila, a se je izlizal. Pogovarjala sta se o življenju in smrti, kar je tedaj oba zanimalo, njunih vrstnikov pa niti ne preveč. Spremil jo je v šotor, ko je šla dojit Žužka, pa sta ostala tam in zaspala. Sovika je že spala, Vidi pa je vso noč hodil noter in ven, ker ni imel miru.
Teče in Korenina sta se ujela in sklenila, da bosta ostala skupaj. Korenina se je pridružil njenemu klanu, da je lahko še naprej dojila Žužka. Tako je Žužek izgubil mater, a je dobil drugo, zraven pa še enega očeta.
Med vračanjem v domača lovišča je Teče prenesla Vidiju Brezine besede, ki jih je izrekla na poti na srečanje plemen, nekaj ur pred smrtjo: »Z nekom se vzljubiš. Enostavno je to to. Zakaj s tem in ne s kom drugim, ne veš. Kako dolgo bo trajalo, kako bo potekalo, ne veš. Dokler si tam, kjer hočeš biti, je v redu.«
»Ko te ni več, pa ni v redu,« je pripomnil Vidi.
»Ne. Se pa vsake toliko pojavi kakšen nov. A ne, Žužek?« je pobožala dojenčka, ki je dremal v zavoju na Vidijevih prsih.
“Teče, Teče! Saj midva sva se tudi vzljubila. Če bi se še naprej kepal, ko si se rodila, se mogoče ne bi,” je pomislil Vidi, a ni rekel. “Bi Brezi dekleta govorila lepe stvari o meni, če se ne bi igral s tabo? Mogoče bi se vzljubil s katero drugo, ne z njo. In tista druga ne bi umrla pri porodu, in zdaj ti ne bi dojila mojega otroka. A ni važno. Breza je bila, in vesel sem, da je bila. Kolikor koli si bila, Breza, ne bi hotel biti drugje. Torej je v redu.”
Žalost, ki je pritiskala nanj kot skala, se je zmehčala. Prvič od njene smrti mu je bilo nekoliko lažje.
In tu je bila Teče z brezmejno globino v očeh. Torej je bilo v redu.
Poljubil je Žužka. Imel je materino čelo. Bilo je v redu.
Sovika je držala njega in Teče za roke in se vsake toliko obesila nanje, da je podaljšala skok. Bilo je v redu.
Zatulil je v sonce. Kojoti so mu odgovorili.