Kakšna je razlika med mačko, ki gospodarju prinese mrtvo miš, in človekom, ki gospodarju prinese glavo mrtvega sovražnika? Nobene. Oba sta prepričana, da sta naredila nekaj dobrega, za kar bi morala biti pohvaljena, da sta v gospodarjevih očeh zrastla in se izkazala kot vredna zaupanja.
Pridobiti in prinesti sovražnikovo glavo je težko opravilo, ne glede na to, ali je glava iz ogljikovodikov ali brona. Njeno odtujitev od sovražnikovega telesa je treba načrtovati. To terja doslednost, spretnost, veščino in pogum. Človek, ki to (skoraj) uspešno izvede, prav gotovo zna in zmore početi zahtevne reči in s tem prispevati k dobrobiti družbe. Tak človek ne potrebuje gospodarja. Izvajanje zločinov po naročilu in lezenje v rit ti prideta prav, če živiš v državi, ki ji vlada krvoločen trinog – v tem primeru prispevata k tvoji varnosti in kakovosti življenja. A zakaj bi se sposoben človek udinjal krvoloku, ki ne vlada? Kdor hoče biti dobro zapisan pri vladarjih, se vede kot Krkin šef Jože Colarič ali Talleyrand, mož iz ozadja v času okoli francoske revolucije. Staviti zgolj na enega gospodarja je nepotrebno tveganje. Če se tvoj krvolok dokoplje do oblasti, te izvleče iz zapora in nagradi, se splača. A če mu to ne uspe, ostaneš v zaporu, in ko prideš ven, ti gre dosti slabše, kot če ne bi nikoli rezal glav.
Tukaj torej ne gre za razmislek, ampak za čustva. Ljudje, ki radi ločujejo glave od teles, so zelo čustveni. Če jih poslušaš, kar naprej ognjevito govorijo o tem, komu vse bi bilo treba odrobiti glavo, ga mučiti, posiliti, pretepsti, izgnati, zapreti … O tem sanjarijo leta ali desetletja, preden jim kak krvolok da zeleno luč in odrobijo prvo glavo. Mnogi na srečo v vsem življenju ne dobijo dovoljenja in ne odrobijo nobene glave, o okrutnostih pa sanjarijo ves čas. In ni jih malo; najdemo jih v vsaki večji pijanski družbi, med sosedi, sodelavci in sorodniki …
A od kod tem ljudem takšno sovraštvo? Če so že tako čustveni, bi navsezadnje lahko ljubili in povzdigovali vse po spisku, pa če si to zaslužijo ali ne. Tudi takšne ljudi poznamo, le da jih je na žalost neprimerno manj.
Sovraštvo, ki terja kri, se rodi na dva načina: iz krvoločne krivice in iz ljubezenskega razočaranja. Ljudje, ki želijo druge ljudi množično mučiti, posiljevati, pretepati, izganjati, zapirati … v glavnem niso doživeli ničesar, kar s takšno sladostrastjo privoščijo drugim. Skoraj zagotovo pa jim niso ničesar žalega storili pripadniki skupin, ki jih imajo na tarči. Večina teh krvolokov živi povprečna življenja z urejenimi družinskimi in delovnimi razmerami ter rešenim stanovanjskim vprašanjem; kvečjemu jih daje zdravje, ker uživajo prevelike količine alkohola in rdečega mesa. Razlog za njihovo sovraštvo mora torej biti predvsem ljubezensko razočaranje.
V tem primeru so morali ti ljudje nekoč gojiti naklonjenost, ljubezen in občudovanje do ljudi, ki jim danes želijo trpljenje in smrt. Je možno, da so mizoginci nekoč častili ženske, homofobi LGBT-jevce, nacisti tujce in verski skrajneži drugoverce? Je možno, da jih še vedno častijo, pa ta svoja čustva potlačujejo in skrivajo za sovraštvom? Zveni čudno, a to se mi zdi najbliže odgovoru, zakaj ti ljudje tako grozno razmišljajo, govorijo in – včasih na lastno pest, vedno pa po prejemu zelene luči gospodarja – tudi ravnajo.
Mizoginec mora sovražiti ženske, da je polnopravno sprejet med druge mizogince. Mnogi večvrednost nad ženskami zgolj hlinijo, da ne izpadejo pičke, nekateri pa zadevo vzamejo smrtno resno. Tekom odraščanja se prisilijo sovražiti matere, babice, sestre, sestrične in vse ženske, v katere se zaljubijo. Ko sami pri sebi več let zatirajo toliko silnih nežnih čustev, postanejo žrtve svoje lastne krvoločnosti s čisto pravim posttravmatskim sindromom … Še huje se godi homofobom, ki so vsi po vrsti samozatrti LGBT-jevci … Ko si pereš možgane, da »v dolin'ci prijetni je ljubi tvoj dom, nikoli od njega podal se ne bom,« in da »ne išči sreče drugod, kot je doma,« moraš zatreti lastno radovednost, raziskovalnega duha in veselje do spoznavanja drugih ljudi. Medtem pa vsake toliko naletiš na tujce, žive priče, da svet izven domače doline obstaja, da je zanimiv, lep, drugačen, morda celo boljši od domačega. Znajdeš se pred izbiro: lastna ozkogleda kultura proti tujcem. Obeh ne moreš sprejeti. Koga boš zavrgel in koga častil? … Prav tako moraš obglaviti, razstreliti, pohoditi in pokopati svoj razum, da lahko srce napolniš z domačo vero. Nato moraš ta umomor izvršiti vsakič, ko se ukvarjaš z vero, in ga takoj zatem obuditi od mrtvih, da se lahko ukvarjaš z vsem ostalim. In ta duhovni napor ti redno poglabljajo podobe drugovercev, njihovih svetišč in obredov. Kaj, če imajo oni prav in ti ne? Kaj, če si sam ravno tako trapast, kot so videti oni? Kaj, če je njim lepše? Kaj, če je njim lažje? …
Ljudje, ki danes bentijo proti prejšnji državi, njeni ureditvi, njenim vladarjem in ljudem, ki znajo o njej reči dobro besedo, so to državo častili. Do nje so gojili naklonjenost, ljubezen in občudovanje. Vanjo so se lahko zaljubili. Njej so lahko izkazali pristna in nežna čustva. Do nje so lahko gojili radovednost, raziskovali njene lepote, se čudili njenim znamenitostim ter spoznavali njene raznolike ljudi, hrano, vere in običaje. Ni jim bilo treba skrivati solza in se držati nazaj … Nato pa jih je ta država zapustila. Ostalo jim je le neutolažljivo razočaranje.

»Zlatna mriža njenog tila
dušu mi je uvatila,
da je baci nazad u more.

Svake noći prije zore
dolazin u njene dvore,
bile dvore moje pokore.

Cilega života ja san tija samo nju,
da do njenog srca nađem put.
Cilega života moje tilo je bez nje,
ka cviće bez vode.«
(Gibonni – Oliver Dragojević: Cesarica, 1993)