Bo UI nadomestila Hollywood? Bo, če bo Hollywood še naprej ustvarjal, kar ustvarja (če temu sploh še lahko rečemo »ustvarjanje«). Ne, ker bi postala tako dobra, ampak ker bo Hollywood postal slabši od nje. Vtis daje, kot da tekmuje z njo. Vse tiste obsceno drage posebne učinke bo UI čez nekaj let brezplačno izdelala na ukaz in nam jih v nekaj sekundah postregla na domačem ekranu – če ji bomo seveda dali ustrezna navodila. Vprašanje pa je, ali ji bomo sposobni dati ustrezna navodila. Že zdaj bi lahko z njo ustvarjali umetnine, pa jih ne. Še največ iskrivosti premorejo UI parodije, ki podobe iz znanih filmov 'prevedejo' v druge žanre ali žanre pomešajo. Poskusi ustvariti lastno filmsko zgodbo s pomočjo UI pa so obupni; ne toliko zaradi njenih omejitev in površnosti kot zaradi pomanjkanja domišljije 'scenarist-režiserjev'. V glavnem gre za – iz neznanega razloga izjemno temačne – poslabšave obstoječih znanstvenofantastičnih vojnih filmov. Če vsebina ni vojna med svetovi, so izdelki ravno tako plehki, le da mrakobo nadomestijo s kičem.
A to je bilo za pričakovati. Navsezadnje strip že dolgo omogoča ljudem, da ustvarijo svoj približek filmske zgodbe, pri čemer jih ne ovirajo niti nesposobni sodelavci, niti težave s prizorišči, osvetljavo in vremenom, niti proračun. A večina nadobudnih striparjev nima česa povedati. Zgolj osvetlijo svoj notranji mrak ali nič z brlivko ali v okvirčke namečejo domislice, do katerih niti sami ničesar ne čutijo. Še huje pa je, da tudi mnogi spodobni stripi ne izkoristijo možnosti, ki jih ta oblika izražanja ponuja, ampak ustvarijo nekaj, kar bi izpadlo bolje v obliki zgodbe, predstave, pesmi, skupine slik ali članka, ne bi pa bilo dober film in je dolgočasen strip.
Tako za strip kot za UI film potrebuješ likovni dar in dar za pripovedovanje zgodb. Lahko se je vrhunsko norčevati iz reči, ki so jih ustvarili drugi, in premetavati njihove zamisli. Ko je treba ustvariti nekaj svojega, pa nastopi têma, ki je UI ne more niti razsvetliti, kaj šele naseliti z vsebino. Vanjo lahko zgolj navleče kramo iz obstoječih filmov in jo poveže v nekaj, kar je na prvi pogled videti kot zgodba – v najboljšem primeru nekaj, kar bi pravi ustvarjalec šele začel razvijati v zgodbo – ne pa končni izdelek.
A kje se je zalomilo? Naša vrsta temelji na pripovedovanju zgodb. Vsaj sto petintrideset tisoč let imamo dar govora. Zgodbe so nas umeščale v čas in prostor, nas povezovale s predniki in nas učile, kako živeti. Poslušali smo jih, si jih zapomnili ter jih govorili in peli potomcem – vsi, ne le 'umetniki'. Z nami so prepotovale svet. Zaradi njih smo prepotovali svet. V njih odzvanjajo več tisoč, tudi več deset tisoč let stari dogodki, npr. položaji zvezd, povodnji ali izbruhi vulkanov. Je res vse te zgodbe ustvarila peščica nadarjenih posameznikov, vsi ostali pa so jih zgolj ponavljali kot papige? Če bi bilo tako, zgodovina ne bi poznala trenutkov, ko je nek del sveta nekaj desetletij dobesedno bruhal brezčasne umetnine, ki so jih po tekočem traku ustvarjali tamkajšnji prebivalci. Takšna obdobja so bila na primer zlata doba Aten in Indije, doba islandskih sag, zlata doba islama, renesansa ter zlata doba in novi val Hollywooda, če naštejemo le nekatere.
V Los Angelesu danes ne bi smelo biti nič manj nadarjenih filmskih ustvarjalcev kot v 30-ih ali 70-ih letih 20. stoletja. So pa danes drugačne razmere. Današnji ustvarjalci so odraščali in se šolali drugače. Način delanja filmov je drugačen. Imeti domišljijo in biti ustvarjalen danes ni vrednota. Za zlato dobo umetnosti mora to dvoje prinašati več denarja, slave in časti kot prilagodljivost, podredljivost in hitrost. Cenjena mora biti tudi občutljivost, ne le brezobzirnost. Občinstvo mora pričakovati in si želeti brezčasnost širše slike ter v njej iskati skrita sporočila, ne da je vse, kar od izdelkov ostane, sporočilo – plehko ali umetelno –, ki ga nihče ne dojame. Zlate dobe umetnosti niso bile niti malo prijazne do ljudi; prijazne so bile zgolj do ustvarjalnosti in domišljije. Vladarji so lahko kurili ljudi, če le niso kurili knjig, ampak gradili knjižnice. To je zadostovalo za rojevanje brezčasnih umetnin, ki peščico ljudi navdihujejo še danes.
UI ne bo rešila filma, kot digitalna fotografija ni rešila likovne umetnosti. Cenovna dostopnost pripomočkov za ustvarjanje je v umetnosti prej ovira kot spodbuda. Lažje, ceneje in hitreje kot umetnino spacamo skupaj in vržemo v svet, manj duhovnega truda vložimo vanjo. Poglejmo samo pisanje: lepopis na pergament, lepopis na papir, tipkanje na pisalni stroj, tipkanje na računalnik. Kdaj so pisci najbolj premislili, kaj bodo ubesedili, in se potrudili to v vseh ozirih berljivo napisati? …
Umetniki že več kot stoletje načrtno razgrajujejo umetnost in s tem nevede in nehote tlakujejo prizorišče za UI. Več truda kot v umetnine se vlaga v njihovo oglaševanje. Umetnine, o katerih se govori, so dobre; skromno predstavljene umetnine so slabe. Večina občinstva danes ne loči med dobro in slabo umetnino; ne ker ne bi mogli, ampak ker jim je vseeno. UI bo umetnine kmalu ustvarjala ceneje, hitreje in bolje kot mi. Bolje jih bo tudi oglaševala. 'Umetniki' jo bodo vedno bolj uporabljali in ji vedno bolj prepuščali vajeti. Vsebina in oblika umetnin se bosta prilagajali njenim zmogljivostim in se oddaljevali od človeških. Tako bodo njene umetnine boljše kot naše. Ne zato, ker bi bile tako dobre, ampak ker bodo izdelki redkih preostalih ne-UI ustvarjalcev tako zanič. Z njo bodo namreč tekmovali v rečeh, v katerih bo boljša, in zanemarjali plati, v katerih smo boljši ljudje. Ne bo nas pokopala UI, ampak bomo UI na ljubo pokopali sami sebe …