Po zadnjem 'podnebnem' srečanju je jasno, da tem, ki odločajo o usodi toplogrednih plinov, ne visi dol za prihodnost. Večina je verjela, da jim je mar – čisto malo, a vendarle. Manjšina nas je upala, da jim visi dol – to bi pomenilo, da jih še lahko sreča pamet. A kot smo slutili, v resnici uporabljajo pamet in jim je zelo mar, le da prihodnosti ne želijo rešiti, ampak jo uničiti; delno zaradi denarja, delno zaradi izživljanja.
Izčrpali bodo vso nafto, ki jo bodo lahko: po običajnih poteh, s frackingom, iz morskih globin in na polih, osvobojenih ledu. Vsako leto je bodo izčrpali več kot leto predtem – za nas. Vsako leto bodo iz rafinerijskih 'ostankov' proizvedli več plastike – za nas. Medtem ko bo vedno več naših avtov na elektriko, bo vedno več njihovih tankov na nafto. Ti bodo poskrbeli, da bodo redke kovine končale v 'pravih' rokah – zlepa ali zgrda. Vojne prečiščujejo zakonodaje in mednarodne sporazume ter ustavljajočemu gospodarstvu omogočajo nov zagon. Čas je, da se vrnejo domov in spet očistijo tudi svojo rojstno celino. ZDA se bo prav tako prilegla nova državljanska vojna, spotoma pa še razširitev ozemlja na Venezuelo, Panamo, Grenlandijo, Kanado …
Uveljavljene trgovske poti bodo ovirane – po naravni in umetni poti. Najprej ne bodo prispeli desni čevlji, potem ne bodo prispeli nobeni čevlji, potem ne bodo prispele banane, potem ne bo prispela krma za živino in potem ne bo prispela krma za množice. Kar bo prispelo, bo predrago. Kdor bo imel, se bo važil. Kdor bo imel več kot dovolj, bo razmetaval. Največ bodo razmetale vojske – svojega in tujega. Vojske bodo imele, ker si bodo vzele. Vsi bomo hoteli biti vojaki ali delati za vojsko – le tako bomo dobili dovolj, da ne crknemo. Privrženost vojski bo pomenila tudi, da nas ne bodo ogrožale vse oborožene skupine, ampak ena manj.
Podnebje bo torej nadaljevalo svojo preobrazbo. Vedno več koncev sveta bo uničenih v ujmah. Vedno več koncev sveta bo nenaseljivih. Ljudje se bodo selili: posamezniki, družine, vasi, pokrajine, države. Ne bodo šli samo s culami, ampak z vsem – tudi s tanki. In ne bo prostora za vse, tako kot je še zdaj. Niti za vse nas ne bo več prostora. Ko bodo prišli, se bomo nehali streljati s sosedi. Skupaj bomo postrelili prišleke, ali oni nas, in se potem streljali dalje. Individualna kurišča bodo zakon, ker bodo edina, ki se jih bo dalo zgraditi, vzdrževati in polniti. Bolj vroč bo planet, bolj bodo gorela drva – dokler bo les. Ko ne bo več ničesar, bomo zakurili sosede in na njih skuhali prišleke, ali oni nas.
Ti, ki odločajo, bodo medtem lepo na varnem v svojih razkošnih podzemnih bunkerjih jedli umetno meso in hidroponično zelenjavo. Zadovoljni bodo, ker jim je v življenju uspelo, nesrečni ker jim selitev na Mars ne uspeva, in prestrašeni, ker bodo nekega dne umrli.