Evtanazija ni prava beseda. Nacistični pokol ljudi s statusom invalidov pred in med 2. svetovno vojno se je imenoval »evtanazija«. Usmrtitve starih, bolnih in poškodovanih živali (brez njihove privolitve) se imenujejo »evtanazija«. In pomoč na smrt bolnim ljudem (na njihovo izrecno željo) pri samomoru, ki jim skrajša muke, je prav tako »evtanazija«. Isto ime za tri povsem različne oblike smrti povzroča le zmedo. Recimo torej pokolu invalidov »pokol«, usmrtitvi ljubljenčkov »usmrtitev«, pomoči na smrt bolnim pri končanju življenja pa »pomoč«!
Nekateri zdravniki se 'svoji' evtanaziji upirajo na vso moč. Zanimivo je, da živinozdravniki nimajo nobenih težav pobijati živali, ki jih sicer zdravijo in jim rešujejo življenja. Klic in poslanstvo gor ali dol: ko je zdravljenje predrago ali nima več smisla (česar ne presodijo oni ampak lastniki), celo ko je zdrava žival predolgo v zavetišču, jo mirne vesti lastnoročno usmrtijo, nato pa hladnokrvno zamenjajo rokavice in se lotijo zdravljenja druge živali.
Te morilce živali iz usmiljenja moramo pravzaprav pohvaliti. Kljub pestrosti živalskih vrst in velikosti jim zmeraj uspe, da našim ljubljenčkom vnesejo ravno pravi odmerek, da mirno zaspijo. Nihče se še ni javno pritožil, da bi njegovega ljubega kužka zastrupili tako slabo, da se je več dni mučil, preden mu je končno uspelo izdihniti. Kljub temu, da zdravijo samo eno vrsto živali, zdravniki za človeško živino menda nimajo te sposobnosti. Kot nas prepričujejo nasprotniki uvedbe pomoči na smrt bolnim, bodo »evtanazisti« bolnim in opešanim ljudem, ki so z eno nogo že globoko v grobu, pogosto postregli prešibak odmerek, tako da bo njihova agonija trajala dlje, kot če bi umrli po naravni poti.
No, nekaj je treba priznati: mnogi zdravniki imajo očitno radi agonijo. Kot priča tale zgodba, ljudem s popuščanjem srca v zadnjih dneh odrekajo pijačo, češ da bi jih ubila. Zakaj bi takoj umrli odžejani, če pa se lahko še nekaj čudovitih dni življenja dušijo in obenem trpijo žejo? Podajanje poskusnih samomorilcev med intenzivno nego in psihiatrijo, da se lahko čimveč zdravstvenega kadra izživlja nad zvezanimi starci in tik pred smrtjo poglablja njihovo stisko, pa je tako rekoč zdravniško ljudsko izročilo (Pleterski, Prijatelj). Glede na to, s kakšno ognjevitostjo nekateri zdravniki branijo svojo pravico do podaljševanja življenj ljudi, ki tega nočejo, se ne morem znebiti misli, da so to predvsem sadisti, ki jim skuša država vzeti inkvizitorsko delavnico. Medtem ko njihovi podporniki na ulici kričijo, da se lahko vsak ubije sam, če hoče, le jajca mora imeti, jih sami izpodbijajo s tem, da poskusne samomorilce na vse kriplje vračajo v življenje in jih potem na vse možne strokovne načine kaznujejo za nesramen poskus ubežati njihovemu mučenju. Res se je lahko ubiti, če si tako šibak, da si niti kruha ne moreš odlomiti …
Nečesa ne smemo pozabiti: ko je maja 2020, med enim od vrhuncev covidne epidemije, oblast odredila triažo stanovalcev domov za upokojence, so bili zdravniki tiho kot miške. Ne le to, mnogi so se voljno podredili navodilom ter pričeli natančno in strokovno polniti sezname ljudi, ki jih v primeru okužbe ni vredno zdraviti, ker … so dovolj stari in ubogi in naj pač crknejo (tipski obrazec, obrazec SB Celje). Prav tako ne smemo pozabiti, da je bila tedaj na oblasti stranka, ki jo podpira tako večina zdravniških združenj kot RKC – torej ljudje, ki so zdaj najbolj glasni v boju proti pravici na smrt bolnih do pomoči pri končanju življenja. Takrat so odrekali zdravstveno oskrbo ljudem, ki niso hoteli umreti, zdaj pa jo isti ljudje vsiljujejo ljudem, ki hočejo umreti. To so zdravniki, ki že leta, odkar imamo javno razpravo o pomoči pri končanju življenja, lažejo, kot pes teče, da v življenju niso naleteli na umirajočega človeka, ki bi jih prosil, naj mu pomagajo skrajšati muke. Tudi ko so jih izpovedi njihovih žrtev postavile na laž, so dalje gonili svojo. Če vemo, kaj vse lahko zdrave ljudi pahne na rob samomora in čez, je res neverjetno, da nihče od teh, ki jim telo razpada in gnije pri živem telesu, ki se ne morejo več premikati, ki komaj dihajo in katerih življenje je ena sama neznosna bolečina, ne bi hotel umreti čim prej, ampak vsi po vrsti prosijo osebje, naj jim pomaga trpeti čim dlje – kot nas prepričujejo lažnivci v belem.
Kakšen dokaz še potrebujemo, da je mnogo zdravnikov sadistov, ki hočejo držati v rokah škarje in platno naših življenj – ne zato, da bi nam pomagali, ampak zato, da o času in načinu smrti ter količini predhodnega trpljenja odločajo oni, ne mi? Pravzaprav bi bili prav ti brezčutni osebki z božjim sindromom najprimernejši, da evtanazirancem vbrizgajo smrtonosno učinkovino, ker jim je za ljudi očitno res vseeno. A kaj, ko bi morali to narediti ne po lastni želji, ampak takrat, ko to hočejo pacienti, ti nesramneži pa bi takoj zatem srečni, obdani s svojimi ljubljenimi, mirno zaspali? …
»Mi nismo morilci!« trdijo ti zdravniki. »Ubijanje ljudi je proti naši vesti in poklicni zaobljubi.« A kaj je v postopku pomoči pri končanju življenja »ubijanje«: to, da človeku daš v roke strup? Potemtakem je »ubijanje« tudi to, da daš človeku v roke orožje ali orodje ali karkoli, s čemer lahko kogarkoli ubije. Proizvajalcev škropiv nihče ne zmerja z morilci, pa njihovi izdelki (ob nešteto živalih, rastlinah in glivah) serijsko pobijajo kmete, ki jih uporabljajo – skoraj vse počasi in v mukah. Tudi orožarji spijo mirne vesti, čeprav proizvajajo izdelke, namenjene ustrahovanju, trpinčenju, pohabljanju in pobijanju ljudi. Zakaj bi v tako okrutnem svetu kdo zdravnikom očital morilske nakane, ker pomagajo ljudem v stiski?
Ko spremljam ravnanje mnogih zdravnikov – od triaže med epidemijo preko punta za pravico do bogatenja na račun javnih sredstev in podpiranja fašistov do sedanjega besnenja proti zakonu o pomoči pri končanju življenja – se ne morem znebiti slutnje, da imajo nasprotniki pomoči pri končanju življenja v eni stvari prav: da bodo zdravniki, če bo zakon sprejet, pod kakšno njim ljubšo oblastjo ljudem namesto lekadola in apaurina predpisovali smrtonosne učinkovine in tako deželo čistili oblastem nevšečnih državljanov. Ne vsi, a za te, ki bi glede pomoči pri končanju življenja uveljavili ugovor vesti, nikakor ne bi dal roke v ogenj, da tega niso zmožni …
Ja, precej zdravnikov se nam kaže v precej srhljivi luči … A svečeniki niso nič boljši. Tudi oni hočejo imeti škarje in platno naših življenj v svojih rokah. Ne le življenj svojih ovčic, ampak tudi drugovercev in veročrtnežev. Zanje je »etika« sopomenka za »vero« – brez ene ni druge. Po tej 'etiki' je vsako življenje sveto od prvega vdiha do zadnjega izdiha – razen življenj sovražnikov v vojni. Svečeniki rade volje posvetijo orožje, da bi bolj učinkovito sejalo smrt. In ko to orožje pobije množico neoboroženih ljudi, morilci pa jih z neposvečenimi bagri zakopljejo v gmajno, svečeniki ne obsojajo morilcev. Le kako, če so jim sami vlili požirek Kristusove krvi za 'pogum', da se jim pri izrezovanju brezbožnih zarodkov iz krivoverskih nosečnic ne bi tresle roke? Mali še ni vdihnil, torej ni svet, ženska pa je kasneje izdihnila sama od sebe, bržkone naravne smrti, medtem ko je njen mesar vnašal posvečeno seme v njeno sestro, torej ta vrli vojak ne pred svečenikom ne pred bogom ne more biti kriv. So pa krive matere, ki jim ni uspelo zbrati in dostojno pokopati ostankov svojih mož in sinov – takšna je etika svetosti življenja …
Če bi v kateremkoli podjetju od zaposlenih in strank terjali takšno politično opredeljenost, kot jo vrhovni svečeniki terjajo od navadnih svečenikov in vernikov, bi se to podjetje hitro znašlo na smetišču zgodovine, njegovi šefi pa v kazenskih postopkih. A glej božje čudo: verskim skupnostim je dovoljeno prati možgane vsem po spisku: tako vernim, drugače vernim, nevernim in protivernim. Ločenost cerkve od države pa taka … A naj uporabim žargon njenih ovčic, kadar kdo zagovarja to ali ono skupino ljudi, ki bi jih same najraje postrelile. Če cerkev tako želi ljudem podaljševati življenje, dokler bog končno ne reče: »Zdaj pa je dovolj!« naj si jih vzame k sebi! V vsakem župnišču je prostor za hropeče ljudi z odprtimi ranami. Vsak župnik lahko v prostem času s peščice zadnjic postrga blato in jih odene v nove plenice. Tako ali tako imajo mnogi med njimi radi zadnjice, torej bi jim moralo biti to delo v neznansko veselje …
Še eno poklicno skupino je treba omeniti, a ne zradi srhljivih dejanj in besed, temveč zaradi tega, ker je srhljivo tiho. To so pravniki. Ne zdravniki in še manj svečeniki, v prvih vrstah razprave okoli zakona o pomoči pri končanju življenja bi morali biti pravniki. Oni vedo, kaj so prednosti in slabosti zakona. Oni vedo, kje tičijo nevarnosti. Oni lahko podajo strokovno oceno, ali ta zakon ljudem širi nabor pravic ali ogroža že obstoječe. To je njihova dolžnost. To je njihovo poslanstvo. Ampak so tiho …
In mi, navadni smrtniki? Živimo v družbi, ki zagovarja tekmovalnost, pohlep in samozaverovanost. Naučeni smo, da je vsak sam odgovoren za svoj uspeh in kriv za svoj neuspeh. Če ti je kdo napoti, ga moraš pohoditi, sicer bo on tebe. Sočutje je znak šibkosti. In sočutje do trpečih umirajočih starcev je pač sočutje. Brezčutneži in ljudje, ki verjamejo, da sočutja ne smejo pokazati, so proti pomoči pri končanju življenja. Proti so, četudi se zavedajo, da bi lahko bil zanje rešilna bilka, ko po svojih lastnih merilih ne bodo več vredni življenja.
Res: kakšni ljudje so nasprotniki zakona o pomoči pri končanju življenja? Kakšne svojce imajo? Kakšni svojci so? Njihov strah, da jih bodo svojci ob prvem znaku šibkosti spehali v prerani grob, izgleda pristen. Jih je strah tudi samih sebe, da bodo pričeli svoje drage siliti, naj se jim že enkrat spravijo s poti, takoj, ko jim bo zakon to dopuščal? Jih je strah lastnih demonov propada, ki jim pod masko popolnosti in nepremagljivosti šepetajo, da niso dovolj dobri in naj se raje ubijejo? Ali res mislijo, da so obdani s samimi krvoločnimi morilci, ki potrebujejo le prst, da začnejo drug drugemu serijsko trgati roke? Kako ti ljudje živijo sami s sabo? Kako živijo z drugimi, če imajo takšno mnenje o nas? Če bi bil sam eden teh glasnogovornikov proti pomoči pri končanju življenja, bi si najbrž zase naskrivaj želel smrti, samo da me ne bi bilo več tako neizmerno strah vsega, kar leze in gre …
Za konec pa še nekaj vprašanj. Kakšno vezo ima paliativa s pomočjo pri končanju življenja? Kakšno vezo imajo božje zapovedi? Kakšen kult smrti lahko nastane, če vsi udeleženci umrejo; ali bo kdo s sabo na oni svet povabil prijatelje, oni pa bodo rekli: »Ja, zakaj pa ne, že dolgo nisem šel na potovanje.«? Kdo tu koga v karkoli sili? Kdo koga kakorkoli ogroža? Zakaj bi se morali zaradi peščice glasnih likov, ki imajo preganjavico, vsi bati drug drugega?
Jaz se bojim tako mučnega umiranja, da bi si želel samo še umreti. Rad bi umrl, dokler si še želim živeti.