Najstarejša ohranjena slika ima častitljivih 51.200 let. Ni samo slika, je ilustracija zgodbe, ki je bila znana umetnici (ali umetniku) in njenemu občinstvu. Pripovedovanje zgodb je torej staro vsaj toliko, najbrž pa precej več. To prav gotovo ni prva slika, ki jo je kdo naredil, je le najstarejša ohranjena, ki so jo starinoslovci odkrili ter s tem odkritjem razsvetlili znanstveno in spletno srenjo. Najstarejši kipec je star neprimerno več – dobrih četrt milijona let. Naši predniki homo erectusi so vrezovali črtice v školjke že pred pol milijona let. Naši predniki in rojaki neandertalci pa so pred 600 stoletji izdelali piščalko, ki se je ohranila. Najbrž ni bila prva. Prav tako ni bila prvo glasbilo sploh. Prej je bil boben: veje in kamni, s katerimi je nekdo po nečem tolkel. Še prej je bilo ploskanje in topotanje. In glas, ki je pel kar nekaj, pa žvižgal, piskal, spregovoril in spet pel – to pot nekaj z vsebino.
Nato je človeštvo vse to počelo naslednja desettisočletja, skozi premene ledenih dob, naravnih sreč in nesreč, skozi selitve, pa skozi poroditve, mešanja in izumrtja posameznih vej družine homo. Zadnja preostala veja je to počela tudi po koncu zadnje ledene dobe. Med udomačevanjem živali in kultiviranjem rastlin si je vzela čas za obdelovanje lesa in mehkih kovin, obdelavo in žganje gline, za slikanje in okraševanje, zgodbe, glasbo in ples. V zgodovino so se vpisale in iz nje izpisale civilizacije, ki so z umetnostjo utemeljevale svoj obstoj. Vladarji in mogočneži so bili lepo oblečeni. Njihovi dvori so bili okrancljani z okraski in slikami od strehe do kleti, obenem pa polni umetnin: kipcev, zgodb, glasbe in plesa. Vere so se rojevale, mešale in izumirale, umetnost pa je ostajala …
… tam nekje do konca 19. stoletja, ko so se umetniki pričeli upirati njenim zakonom in ustvarjati nekaj drugega. Slike niso bile več slike, ampak »izkazi čiste podzavesti«, »eksperimenti prelivanja svetlo in temno modre barve« ali »iskanja popolnega kvadrata«. Kipi niso bili več kipi, ampak »forme vive«, »duhovnost, ujeta v kamen«, »instalacije neubesedljivega«. Zgodbe in pesmi so postale »izpovedi duše«, »izbruhi čustvene ustvarjalnosti« ter »igre besed in črk, transformacije jezika«. Glasba na eni strani ubija ritem in melodijo ter muči poslušalce z zaporedjem zvokov, ki so si v opreki, na drugi pa sledi matematičnim formulam za uspešnice, ki gredo hitro v uho, a nikamor globje. Ples, ki je že z baletom postal mučilnica za plesalce, pa je zdaj »raziskovanje giba«, »iskanje meja človeškega telesa«, ki muči tudi gledalce. Najbolj se je izrodilo gledališče: iz nečesa, kar se vsi igramo, je postalo nekaj, kar večina gleda. Film pa je pot od umetnosti do umetelnega kiča z niti ne najbolj umetelnim sporočilom prehodil v času enega človeškega življenja.
Ljudje se delijo na umetnike in »navadne smrtnike«. Umetniki ustvarjajo reči, ki jih navadni smrtniki ne razumejo. A tudi sami jih ne, kar povedo s ponosom. Njihovo delo je profesionalno, torej poklic, obenem pa je poslanstvo, torej življenje. Posledično so se navadni smrtniki odtujili ustvarjanju umetnosti. Ko hoče otrok navadnih smrtnikov postati umetnik, mu rečeta: »Loti se raje kakšnega poklica, to pa imej za zraven!« Otroci kar naprej slikajo in gradijo, pripovedujejo in pojejo, igrajo in plešejo, potem pa ne več. Odrasli navadni smrtniki, ki dobijo nalogo, naj nekaj naslikajo, oblikujejo, povedo ali zaigrajo, zmrznejo. Radi le zapojejo in zaplešejo, pa še za to morajo biti pod vplivom opojnih sredstev.
Če je umetnost ogledalo družbe, že desetletja neopazno korakamo v največjo spremembo, kar jih je naša vrsta doživela, odkar obstaja. Razpad vsega, kar nam je stotisoče let omogočalo preživetje, bi torej moral biti viden tudi na drugih področjih.
Stotisoče let (na večmilijardno podlago) smo bili nabiralci in lovci. Živeli smo v naravi, od narave in z naravo. Najstarejše ohranjene zgodbe govorijo prav o sobivanju z vsem živim in neživim. Drevesa so bila modreci, medvedke sestre, srne prijateljice, hrošči pa sodelavci.
Ko smo pričeli kmetovati, smo ta enoviti svet razklali na kulturno krajino in divjino. Nekatera drevesa so zdaj »naša«, druga pa »gozd«, nekatere rastline hrana, druge plevel. Volkovi so postali sovražniki, psi pa najboljši prijatelji. Ovce so postale sestre, ki jih zakoljemo, srne pa plen. Žužki so postali mrčes.
Vrhunci civilizacij so (bila) mesta. »Primitivna« mesta so strnjene vasi, polne kulturne krajine (pasišč, vrtov in gnojišč), »prava« mesta pa so očiščena vsake narave: deska pri deski, tram pri tramu, kamen pri kamnu, kamor vsa hrana pride od zunaj. Vrhunskost civilizacije merimo po številu in velikosti kamnitih ostankov mest. Družbe, ki niso gradile mest, zanimajo le peščico zgodovinarjev in antropologov, četudi so nemara živele bolje kot »visoko« civilizirane.
Zadnja civilizacija je ta mesta 'obogatila' še z industrijo. Industrialci so uničili skupnost, da so dobili vodljive delavce. Zrastle so tovarne, pisarne, skladišča in trgovska središča, nato pa smo dobili še vlake, avtomobile, avtobuse in tovornjake, da se prevažamo med njimi. Da nam medtem pogled ne bi uhajal k okoliškim hribom ali mrčesu, ki obletava ulične svetilke, si zadnja leta natikamo slušalke in se igramo s telefoni.
Idealno življenje v naši civilizaciji je, da nas zbudi ura, ki ob tej priliki tudi samodejno odgrne zavese. Ko se uredimo in pojemo nekaj sladkorja z videzom in okusom muslija, se prestavimo iz klimatiziranega stanovanja naravnost v klimatiziran avto, ki nas pripelje v garažo klimatiziranega podjetja, kjer delamo. Nato 8-10 ur delamo nekaj, kar ni dobro za nikogar in nič, a nam prinaša veliko denarja, pomembne znance in položaj v družbi. Vmes na hitro spijemo nekaj kav, pojemo sendvič ter nekaj okusne kemije z videzom peciva, po vrnitvi domov pa se pred televizijo nažremo tople hitre hrane. Med vikendom gremo v trgovsko središče in kam na obisk, zvečer pa v bar. Med počitnicami se podamo na drugi konec sveta v all inclusive hotel in se predajamo vsem užitkom, ki nam jih nudi sodobna odrezanost od narave in naravnega življenja.
Slovenija ima za idealno civilizirano življenje premajhna mesta in preveč narave. Slovenci imamo tudi čudne navade, da želimo živeti na samem, imeti vrt, ki ga sami obdelujemo, ter nabirati čemaž, borovnice, gobe in kostanje. Zato se od tu ne vidi tako dobro, kako smo kot vrsta zašli. A za milijarderje, ki vladajo svetu, smo primitivci. Njihovi domovi so v najboljših četrtih večmilijonskih mest, desetine kilometrov od najbližje zaplate divjine. V idealnem primeru se razprostirajo čez več višjih nadstropij nebotičnika, na vrhu katerega tudi delajo in kamor jim dostavijo vse, kar potrebujejo. Z naravo se srečajo le med poslovnimi potovanji, ko jih gostitelji peljejo na lovski safari.
A to je napredek. To hočemo. Tja rinemo. V tem vidimo uspeh. Narava itak povzroča samo težave: podnebne spremembe, naravne nesreče in bolezni. Če se ogradimo od nje, bomo varni pred tem, kar ovira napredek, produktivnost in bogatenje.
Umetnost torej kaže pravi odsev. Odrezali smo se od vsega, kar nas je ustvarilo in nas delalo ljudi. Da smo se odrezali od umetnosti, je naš zadnji skupni performans. Predzadnji …