Obnašajo se kot fašisti. Oblačijo se kot fašisti. Mislijo kot fašisti. Govorijo kot fašisti. Častijo fašiste in naciste, njihove domače sodelavce in izdajalce – povzročitelje in poražence 2. svetovne vojne. Ampak ne smemo jim reči fašisti, ker so užaljeni. Ne smemo mešati preteklosti in sedanjosti! Fašizem je mimo. To danes je nekaj drugega in drugačnega, le včasih na videz podobnega. Današnji fašisti so zgolj »fejst ljudje«, tukaj rojeni, čistokrvni, razplodno seksualni domoljubi, neomadeževani z izrojeno mednarodno prebujenjsko multikulturo, sol domovine, nič drugega. Oboroženi in nasilni so le zato, da branijo naš način življenja pred tujerodnimi prišleki, sicer pa niti muhi ne bi storili zlega. No, včasih jih res nekoliko zanese, da se zjezijo nad levičarji, glasnimi ženskami, pedri in lezbijkami, Cigani ter drugimi domorodnimi izrojenci. A to je dobronamerno. Želijo živeti v varni, urejeni in čisti državi, ki spoštuje izročilo. To pa menda ni zločin, mar ne?
Presenetljivo se tudi njihove žrtve, zunanji in notranji sovražniki izogibajo temu, da bi jim rekli »fašisti«, njihovemu početju pa »fašizem«. Znajo biti še bolj pikolovski v iskanju razlik med nekdanjimi in sedanjimi fašisti: »Res počnejo to, to, to, to in to, kar so počeli tudi fašisti, ne počnejo pa tega, tega in tega, torej jim ne moremo reči “fašisti”.« Kot da bo fašizem izginil, če se bomo delali, da ga ni. Kot da bo nehal biti krvoločen, če mu bomo nadeli bolj ljubko ime …
Nasprotno: fašizem bi morali videti povsod, kjer so njegovi zametki, in ga v kali zatreti. Fašizem ne tiči le v obritoglavih razgrajačih in okravatanih veljakih skrajno desnih strank. Tiči tudi v ogenj in pepel bruhajočih verskih 'dostojanstvenikih'. Z njim je prepredeno jadikovanje direktorjev, lobistov in predstavnikov gospodarskih združenj o koncu sveta, če zakonodaja ne bo upoštevala vseh njihovih zahtev in pričakovanj. Fašisti so lahko župani in uradniki, mali in veliki šefi, učitelji in trenerji. Fašist je lahko znanec, sodelavec, sosed, sorodnik, starš ali otrok. Nekateri so zelo fašisti, drugi malo manj. Vsak znak fašizma je znak fašizma. Tudi če ima nekdo samo eno lastnost fašistov, je to ena preveč.
In katere so lastnosti fašistov? Umberto Eco je na podlagi lastnih izkušenj z izvornim fašizmom (ki je fašizmu dal ime) in različicami, s katerimi se je srečal kasneje, napisal odličen spis z naslovom Prafašizem, kjer trdi, da ima fašizem mnogo različic, a vse so fašizem. V njem je naštel 14 značilnosti fašizma:
1. ČAŠČENJE IZROČILA;
2. ZAVRAČANJE NAPREDKA;
3. ČAŠČENJE DELA IN ZAVRAČANJE MIŠLJENJA;
4. NESTRINJANJE JE IZDAJA;
5. STRAH PRED DRUGAČNIM;
6. ZAGRENJENOST;
7. ČAŠČENJE NARODA, KI JE ŽRTEV ZAROTE;
8. PREMOČAN IN HKRATI PREŠIBEK SOVRAŽNIK;
9. STALNO VOJNO STANJE;
10. NAJBOLJŠI NAROD IN STRANKA;
11. ČAŠČENJE HEROJSTVA IN SMRTI;
12. MOŠKOST, PREZIR DO ŽENSK IN SOVRAŠTVO DO LGBT+;
13. SKUPNOST, NE POSAMEZNIK;
14. PREPROST NOVOREK.
Te lastnosti lahko najdemo marsikje in pri marsikom. Če smo dosledni, smo tako rekoč obkoljeni s fašisti in obdani s fašizmom. Prav zato, ker ga je toliko, ga nočemo videti in ga omalovažujemo. Pokrijemo si oči in mislimo, da nas pošast ne vidi. A fašizem ni pošast iz omare …
Fašizem prav tako ni kultura čistosti in reda, ampak zgolj nasilja: sovraštva in izživljanja, smrti in uničenja. Temelji na nadutosti, odkritem prostaštvu in načrtni nevednosti. Fašist je vedno v središču; vsi ostali so mu podrejeni sluge in občudovalci ali njegovi sovražniki in žrtve. Ko pride njemu nadrejen fašist, se sam prestavi v vlogo sluge in občudovalca. Kdor tega “naravnega reda stvari” ne sprejema, po naravnem redu stvari sodi med sovražnike in žrtve.
Fašisti si ne želijo dobrega življenja za vse – to vemo. A prav tako jim ni cilj dobro življenje za fašiste. Važno jim je le, da se lahko nad nekom izživljajo. Kdor jim to preprečuje, je levičar in sovražnik. Kdor jim to obljublja in omogoča, je njihov ljubljeni vodja, duhovni oče, nezamenljivi bog.
Fašistom ne gre za denar. Denar je le orodje za izvajanje nasilja. Denar je ukraden delavcem ali državljanom. Denar so izigrani poslovni partnerji in škart izdelki. Fašist ni bogat, da bi užival v razkošnem življenju, ampak je bogat zato, da so drugi ljudje revni, ogoljufani in nesrečni. Bogat je, da lahko krši zakone in podkupuje, grozi in izsiljuje. Bogat je, da se lahko izživlja.
Fašisti so okrutni. Ne zadošča jim, da nasprotnike onesposobijo in sovražnike pobijejo. Ne, ti ljudje morajo trpeti, zelo trpeti. Dlje kot so jim prepuščeni na milost in nemilost, bolj morajo trpeti.
Fašizem se kaže kot boj za svobodo. Začne se nedolžno – kot boj za svobodo govora. Ker temu nihče ne nasprotuje, fašisti v tem boju zmagajo. Zdaj lahko svobodno lažejo in zmerjajo. Z lažmi in zmerljivkami se borijo za svobodo pred davki in predpisi. Vzporedno bijejo boj za svobodo pred manjšinami, ki skušajo ugrabiti državo. Pojavijo se enotno oblečeni divjaki, ki svobodno nadlegujejo vse in vsakogar (to gledamo na Hrvaškem). Nato ti divjaki postanejo policaji in vojaki (to gledamo v Srbiji). Sledi vojna (to že desetletja gledamo v ZDA).
Fašizem se stopnjuje. Kakorkoli ga imenujemo, slejkoprej postane polnokrven fašizem, ki seje trpljenje in smrt ter uniči vse, kar se da uničiti – nazadnje tudi samega sebe. Zakaj bi mu iskali drugo ime? Raje mu poiščimo šibke točke!