Janja se je ves popoldan odločala, ali naj ohrani poklicno molčečnost ali naj jo prvič v življenju prekrši. Nazadnje se je odločila za slednje: »Tvojega očeta imamo na kliniki. Imel je poskus samomora. Prerezal si je žile.« Sašo, njeno ženo, so zapostavili že svojci, ki je o tem niso obvestili. Če bi jo še ona, bi bila to izdaja zaupanja – hujša od preloma poklicne molčečnosti.
Ko ga je pred letom zadela kap, je Saši javila teta. Takrat ga je obiskala v bolnišnici, a ni vedel zase. Ob odhodu je naletela na mater, brata in svakinjo. Šli so mimo nje, kot da je ne poznajo. Teti je rekla, naj ji sporoči, če jo bo oče hotel videti, ko bo prišel k sebi, ali če bo umrl. To je bil njen zadnji stik s komerkoli iz družine.
»En teden je bil na intenzivni, ker je skoraj izkrvavel, zdaj pa so ga poslali na psihiatrijo zaradi ponovitvene nevarnosti. Dejansko je komaj živ.«
»Je pri sebi?«
»Ja.«
»Pa ve, za kaj gre, ali je odsoten?«
»Ve.«
»Vprašaj ga, če me hoče videti.«
»Ga ti hočeš videti?«
Saša je morala razmisliti. Pri srečanju z bolnim očetom je šlo že leto nazaj predvsem za družbena pričakovanja. A zdaj ta pričakovanja goji sama do sebe. Po drugi strani pa jo na očeta veže lepo otroštvo. Bil je grob, a ne nasilen – pravi moški. A tudi ona ni bila nežna in krhka deklica. Z njim je hodila na lov in ribolov, vozila je traktor, naučil jo je delati z orodjem. Dober odnos sta imela, dokler ni priznala, da ima rada dekleta. Takrat se je začela kalvarija: od norčevanja in prepričevanja do obiskovanja delavnic za spreobrnitev. Prepad med njo in družino se je poglabljal do bridkega konca. Nazadnje je šla v šoli k svetovalni delavki in si izborila sobo v dijaškem domu. Vikendi in prazniki doma so bili pekel, dokler ji neka študentka, ki se je med vikendi vračala domov, kjer je imela punco, za ta čas ni prepustila sobe v študentskem domu. Tam je preživela večino poletja po srednji šoli, dokler se ni tudi uradno vselila v študentski dom. S prijateljico, ki je imela avto, sta šli domov po njene stvari. Bilo je bedno. Tisti dan se je v glavi in srcu dokončno odselila od tam.
»Ne vem,« je rekla. »Naj se on izjasni.«
Janjin sodelavec je vprašal Sašinega očeta, ali jo želi videti. Ničesar ni odgovoril, a tudi sicer je bil trmasto tiho. Naslednji dan pa je izmomljal: »Naj pride Saša!«
Ko je prišla, je spal, z zvezanimi rokami, priključen na aparate. Bil je posušen, bled, ugasnjen – senca očeta, ki ga je nazadnje videla. Sedla je in ga opazovala. Nič v njej se ni premaknilo; vse je bilo pregloboko zakopano. Nazadnje ga je pocukala za roko, da se je predramil.
Kar nekaj časa je trajalo, da se je ovedel, prepoznal prostor in nazadnje še njo. Sprva povsem top in izgubljen pogled je počasi dobil sijaj. Eno oko je žarelo kot nekoč.
Spogledala sta se. Jeza, obup, obžalovanje, ljubezen, sovraštvo in prezir so se zrcalili od enega do drugega. Ne, ni se zmogel soočiti z njenim lezbištvom in ga sprejeti – ne takrat pred leti ne kasneje. Zdaj se je le prenehal boriti proti njemu. A Sašo so preplavili tudi spomini na čas, ko ji je bil oče. Prav on ji je – na najlepši možen način – privzgojil trdnost in trmo, s katero se je kasneje spopadala z družino, lezbičnostjo in prehodom v odraslo življenje. Njun odnos je zgradilo, kar ga je tudi razbilo.
Njegov psihiater ji je povedal, da ima že od prej preležanine, da od kapi ne more hoditi in lahko uporablja le eno roko. O samomoru je doma govoril že mesece. Kako je prišel do noža, ne vedo. Žile na drugi roki si je prerezal takoj, ko je žena odšla iz hiše, a se je vrnila, ker je nekaj pozabila, in ga je našla. Ko mu je hotela ustaviti krvavitev, jo je porezal z nožem. Izgubil je dosti krvi.
Drug drugega sta čitala kot oče in hči. Vse jima je bilo jasno: kar je bilo, česar ne more več biti, ker je ubito, in kar je. Oče je bil odločen umreti. In domači so bili – to je vedela – odločeni, da ga ohranijo pri življenju. Ni je prosil za pomoč; tega ni niti hotel niti mogel zahtevati od nje. Morda jo je hotel videti, ker je vedel, da je edina, ki ga bo razumela. Ni bil toliko pri sebi, da bi o tem razmišljal. A zdaj je bila tu, in videl je, da ga razume.
V tem trenutku je začutil, kar bi moral začutiti že zdavnaj – razumevanje za njo. Zdaj mu je prišlo do živega, da je bilo njeno lezbištvo močnejše od družinskih vezi in družbenih norm, da ni mogla popustiti, ker bi se zlomila in postala živi mrtvec – kot bo postal on, če se bo sprijaznil s počasnim umiranjem v lastnem dreku, bolečinah in umskem propadanju.
Opazila je to sprejetje v žaru iz njegovega očesa, še bolj pa misli in občutke, ki so očeta preplavili potem. Vzdušje se je spremenilo; ves prostor se je zdel drugačen. “Končno!” je pomislila. Obema so po licih stekle solze.
Ni je prosil za odpuščanje. Ničesar ni rekel. Nič več se ni dalo reči. Le za roko sta se prijela.
Vznemirjenje je bilo premočno. Utonil je nazaj v sen. Požgečkala ga je po bradi, kot ga je dostikrat, ko je bila še deklica. »Lahko noč, ati!« je rekla in šla.
Z Janjo in očetovim zdravnikom je spila kavo. Naslednjo noč so očeta odpeljali v bolnišnico, kjer je umrl – uradno zaradi odpovedi večih organov kot posledice splošne oslabelosti.