Te dni naj bi po ljudskem izročilu duše mrtvih frčale sem in tja po svetu živih. No, zdaj že desetletja bolj malo frčijo. Morda smo sodobneži manj dojemljivi za blage nihljaje v vidnem polju. Mogoče gredo mrtvim na živce svetloba, elektrika in hrup, pa raje lebdijo po narodnih parkih. Najbolj enostavno pa je predpostaviti, da breztelesnih duš ni in jih nikoli ni bilo.
»Toda vse družbe sveta predpostavljajo obstoj nesmrtnih duš,« bo kdo porekel. »Zakaj bi se vsi motili? Kjer je dim, mora biti tudi ogenj!« To slednje sicer ne drži, kajti pogosto se kaj dimi, pa o ognju ni ne duha ne sluha. Meglice, ki ob jutrih plešejo nad vodno gladino, ne dokazujejo niti, da je ta voda vroča, kaj šele, da pod njo brbota zaplata magme. Da se človeštvo o marsičem gorostasno moti, pa je jasno malodane vsemu živemu na tem planetu, razen morda ljudem samim.
Je možno, da duše skačejo iz življenja v življenje, kot znotraj življenja prehajajo iz enih v druge sanje? Je možno, da je za dušo smrt nekaj podobnega, kot je za sanjača prebujanje? Glede na nepredstavljiva čuda, ki jih o vesolju in kvantnih delcih odkrivajo fiziki in matematiki, bi bilo res čudno, če reči ne bi bile prav tako čudne tudi na nam domačih vmesnih razsežnostih …
Malodane vsi poznamo nekoga, s komer smo se srečali prvič v življenju, pa smo imeli občutek, da se poznamo že od nekdaj. Ne le, da je pogovor takoj stekel in da smo se o mnogih rečeh globoko in nadbesedno strinjali. Od prvega trenutka smo drug drugemu tudi brali misli in razumeli njegove namige. Predvsem pa ne moremo potlačiti občutka, da se je s srečanjem sestavilo nekaj, kar je bilo nekoč že skupaj – občutka, ki ostane vse življenje enako močan, kot je bil na začetku.
Tudi če zanemarimo tistih nekaj (poljudno)znanstveno obravnavanih reinkarnacijskih izpovedi, ne moremo mimo množice nadarjenih otrok. Navadni otroci potrebujejo leta glasbene šole in mukotrpnih vaj, da za silo osvojijo glasbilo, na katerega tak otrok, ko ga prvič prime v roke, zaigra bolje, kot bodo oni kdajkoli. Drug otrok se namesto s kockami igra z enačbami, ob kakršnih študentom sivijo lasje. Tretji je videti, kot da se je rodil z žogo, žoga pa z njim. Četrti ob prvi priliki razstavi delujočo napravo, po dveh uničenih in eni rehabilitirani pa četrto nedelujočo že popravi. Od kod tak dar, ki ga včasih ne moremo pripisati nikomur v družini ali domačem okolju? Od kod takšne začetne razlike med ljudmi v nadarjenosti, mišljenju, veščini in vztrajnosti?
Vsekakor jih ne moremo pripisati zahodnemu modroslovju tako ljubi dednosti. DNK ne more predpostaviti nadarjenega otroka niti vrste njegove nadarjenosti. Prav tako lahko starši ustvarijo še tako vzpodbudno okolje, pa povprečen otrok ne bo izkazal niti kančka izjemnosti. Si ali nisi. In ko že omenjamo družine, ni na svetu nobene, katere člani si ne bi bili med seboj po značaju, nadarjenosti in zanimanjih podobni prav toliko, kot katerikoli naključno zbrana skupina neznancev. Mirno lahko rečemo, da DNK nima skoraj nobenega vpliva na dušo, pa naj bo ta smretna ali nesmrtna.
Potem so tu breztelesne izkušnje. Tuje so naši kulturi in znanost iz petnih žil vleče pojasnila zanje. A dosti nas pozna nekoga, ki jih je imel, in ni jih tako malo, ki so jih imeli sami. Marsikdo si jih razlaga kot sanje ali blodnje. Marsikdo ve, da niso bile sanje ali blodnje, a je raje tiho, da se ne bi osmešil. In marsikdo skuša pozabiti, da ne bi bil čuden samemu sebi. A marsikdo, ki je doživel obsmrtne izventelesne izkušnje, je spremenil svoj odnos do smrti, pa tudi do življenja. Karkoli je že doživel, ga je zaznamovalo bolj, kot bi ga lahko kakršnekoli sanje ali blodnje. Na smrt je prepričan, da smrt ne bo mučna, ampak lepa, da v njej ne bo sam in da njegovo samozavedanje ne bo umrlo.
Kako je možno, da na smrt bolni ljudje odlašajo smrt, dokler nečesa ne izvedo, dokler se nekaj ne zgodi ali ne pride nek svojec, nato pa v miru izdihnejo. Če je smrt posledica nesposobnosti telesa za življenje, kaj ima s tem naša volja? In kaj reči o trenutkih, ko so umrli naši bližnji, pa smo to zaznali, čeprav smo za čas smrti izvedeli šele kasneje? Tudi poslovilni obiski pravkar umrlih v sanjah se občutno razlikujejo od 'navadnih' sanj, v katerih nastopajo že umrli.
Nekateri ljudje se čutijo bližji tej ali oni vrsti živali kot človeštvu. Nekdo se počuti domače v mestu, puščavi ali zraku – v okolju, na katerega človeška vrsta ni prilagojena. Marsikdo že od malega ve, da je drugega spola kot njegovo telo. Od kod mu to, če je duša le domislica telesa? Zakaj naš jaz ne oboleva in se ne stara skupaj s telesom, ampak je vse življenje enako čil in brezčasen, morda kdaj prizadet od naporov in tegob življenja, a nikoli upehan?
Telo na stran, po nešteto bajkah in mnogih pričevanjih naj bi po svetu mrgolelo breztelesnih bitij. Nekateri jih vidijo, drugi jih slišijo, tretji jih čutijo kako drugače, in niso vsi strokovno ožigosani norci. Nekateri te privide in prisluhe doživljajo samo na točno določenih krajih in ob točno določenem času, sicer pa ne (tudi sam sem imel dve takšni krajevno zamejeni izkušnji). Mnogi te zaznave ločijo od siceršnjih, vsem nam skupnih zaznav snovnega sveta. In tudi oni o tem ne govorijo, ker je to naši kulturi tuje. A če bi šlo v teh primerih za duševne motnje ali bolezni, bi se to moralo odražati tudi na drugih področjih osebnosti.
Na nek način so tudi umetnine breztelesna bitja. Večina priznanih umetnikov upa priznati, da umetnine ne nastajajo v njihovih umih, ampak pridejo vanje od zunaj; oni jih le zajamejo in pretočijo v umetniške izdelke. Med pretakanjem vodijo njihove roke, izdelki pa nato med občinstvom zaživijo svoja življenja. Kot da umetnine oplodijo umetnike, da ti rodijo izdelke, v katerih se same utelesijo …
Kakšen vpliv imajo torej duše na telesa? Velikanski: evolucija je sestavljena iz odločitev, kaj bo neko telo pojedlo in česa ne bo poskusilo, kam bo šlo in kam niti slučajno ne bo krenilo, s kom se bo družilo in komu se bo izogibalo. Kiti se imajo za svoj obstoj zahvaliti paru kopenskih štirinožcev, ki je bil navdušen nad čofotanjem po vodi in mu je teknila morska hrana. Zaplodil je mnogo potomcev, skupaj pa so k čofotanju pritegnili tudi druge osebke iste vrste, ki bi se sami sicer bolj držali kopnega.
Ljudje se moramo za trenutno različico svojega obstoja zahvaliti predniku, ki je prinesel domov ogenj in ga skušal ohraniti pri življenju. Odločitev za ogenj je bila odločitev duše, ne telesa. Telo je bilo prilagojeno življenju brez ognja in ga ni niti najmanj potrebovalo. Lahko bi še naprej jedlo surovo in se držalo toplih delov Afrike. Poleg tega je imel ogenj kup zoprnih posledic: od opeklin in požarov do, nekoliko kasneje, podnebnih sprememb zaradi kurjenja fosilnih goriv. Po vsaki se je bilo treba odločiti, kako naprej. Osebki, ki jim je bolj teknila pečena hrana in toplota, kot pa so se bali zubljev, so nadaljevali vrsto, ognjeplašni pa so izumrli. Morda pa bomo v kratkem izumrli zaradi posledic igranja z ognjem, a bi preživeli še milijone let, če bi takrat ostali ognjeplašni in podnebnih sprememb zdaj sploh ne bi bilo. V katera telesa se bodo potem reinkarnirale naše razvajene človeške duše?
Ko ljudje rečejo: »Bolj bi bilo treba poslušati sebe!« s tem ponavadi mislijo, da bi bilo treba namesto pričakovanjem družbe prisluhniti svoji duši. A nemara bi bilo bolje, če bi dušo in družbo kdaj pa kdaj pustili vnemar in raje prisluhnili telesu …