Ptiči imajo živopisano perje, jeleni mogočno rogovje, mroži dolge in bleščeče okle, levi grive … Kaj pa imamo moški? Brke in brado (in nekaj redkih dlak več kot ženske). V kraljestvu vretenčarjev so pri skoraj vseh vrstah samci lepši od samic ali pa so vsaj enako lepi. So tudi bolj okrancljani z lepotnimi dodatki. Kar se tiče ljudi, pa so po vseh likovnih in matematičnih merilih ženske v povprečju lepše od moških – tudi tiste z majhnimi dojkami, po katerih se sicer najbolj razlikujejo od njih. S čim torej moški očaramo ženske, da smo se lahko evolucijsko odpovedali lepoti in okrasju?
Da lahko odgovorimo na to vprašanje, se moramo vrniti v lastno otroštvo, oziroma na njegov konec, ko nas je preplavila puberteta. Za oddaljene gledalce (in prenekatere učitelje) fantje v tem obdobju postanejo zoprni. Važijo se. Če jih natančno pogledamo, ne počnejo ničesar drugega, kot samo to – od jutra do večera, kadar jih kdo vidi in pogosto tudi, kadar jih ne. Če ste šli kdaj mimo skupine najstnikov, ko se igrajo ali trenirajo, in se poglobili v njihovo rjovenje, ste lahko vse zvoke prevedli v: »Poglejte me, kaj zmorem, kaj si upam, kako dober sem, kako pameten sem in kakšni nesposobni bedaki so vsi ostali!« Res je nekaj tega moč videti tudi pri dekletih, a ona se pogosto enostavno pogovarjajo. Fantje se nikoli ne pogovarjajo. Fantje se važijo, z občudovanjem poslušajo važiče, da bi se od njih naučili važiti, ali pa se delajo, da jih poslušajo, in medtem v mislih sestavljajo svoj naslednji izbruh važenja. Tudi vsa njihova dejanja, od kazanja oslov učiteljem, ko ne gledajo, preko izmikanja in podajanja tujih stvari ter metanja papirčkov v glave deklic, do pretepanja, otipavanja in izsiljevanja, so en sam krik: »Poglejte me, kaj zmorem, kaj si upam, kako dober sem, kako pameten sem in kakšni nesposobni bedaki so vsi ostali!«
Na prvi pogled je to vedenje namenjeno predvsem drugim dečkom. Mlajši fantje deklet kot da ne vidijo, če jih, pa v glavnem pometajo z njimi. Jasno: važenje je v tej starosti predvsem orodje za razvrščanje njih samih. Večji važič si, bolj pri vrhu prehranjevalne verige se nahajaš. Kdor se ne važi, je ponavadi zadnji revež, ki ga vsi tepejo. Tudi kasneje se fantje več važijo pred fanti, a s kotičkom očesa preverjajo odziv pri dekletih. Kadar deklet ni zraven, se važijo drugače, kot kadar so.
In kaj je za naše odrasle oči najbolj presenetljivo? Da takšno obnašanje deluje; dekleta padajo na važiče. Bolj fantje preklinjajo, rigajo, prdijo, nagajajo, več si upajo reči ali narediti učiteljem, bolj so jim všeč. Ko so večji, jih očarajo tudi z zgodbami o tem, kako so se napili, tepli, divjali z avtom ali mopedom in odgovarjali policajem. Dekleta pridno poslušajo, kimajo in se smejijo. Redko rečejo komu, da je tepec, ker to počne, in še bolj, ker se s tem hvali.
Po dvajsetem letu metanje papirčkov, riganje in prdenje nadomestita izobrazba in poklic, v ospredje pa se prerine tudi poreklo. Zdaj se mladeniči važijo z avti in motorji, jaknami in telefonskim imenikom. Kasneje temu dodajo službo, hišo, vikend in počitnice, in potem to do smrti nadgrajujejo s prizidki, bazeni, barkami ter dosežki in imetjem otrok in vnukov, da se lahko hvalijo. Namesto da bi sami kričali, predmeti in dosežki kričijo namesto njih. Oni pa se važijo kot zreli važiči – kot da to ni nič takega, kot da ti te reči kažejo in opevajo, ker te zanima (čeprav te ne in so sami začeli).
Tukaj se moški in ženske končno združijo v samohvali. Tekom odraščanja se zadržane damice pred vsakim izhodom iz hiše dolgo urejajo, da bi bile videti brezhibne. Tako lutkaste požirajo neotesane moške šale, prenašajo vsiljivost in vdihavajo njihov cigaretno-pijanski zadah. Z ljubezenskim klicem: »Lahko ti podarim samo lepoto,« v svojo bližino vabijo žrebce. Iz njihovega važenja skušajo razbrati, s katerim bi se dalo ustvariti najbolj hvalevredno prihodnost. In ko jo ustvarijo, se pričnejo tudi same važiti.
Velika je razlika med perjem, rogovjem, okli ali grivo na eni strani in važenjem na drugi. Perje, rogovje, okli in grive ne lažejo. Tudi bojni in ljubezenski klici samcev ne lažejo. Če je samec šibak ali bolan, se to na daleč vidi, sliši in voha. Ljudje pa imamo paritveni ustroj, v katerem enako dobro kot prvovrstni samci uspevajo goljufi. Naši možgani so se tako 'razvili', da dobro predstavljeno laž sprejmejo kot resnico. Če hočemo ali ne, važiče občudujemo – tudi tiste, ki nam gredo na živce. Odbijajo nas le, če so pokroviteljski. Dokler se važijo iz srca, pa so frajerji. Takim moški rade volje prepuščamo višja mesta na lestvici, ženske pa jim privoščijo lepše priležnice od sebe.
Zaradi istega motorja v človeških glavah ljudje poklicno napredujejo bolj po zaslugi važenja kot po zaslugi dosežkov. Ko izbiramo predstavnike, predstojnike, šefe in vladarje, izberemo tiste, ki se najbolj prepričljivo važijo. Kdor se ne važi, je družbeno mrtev. Kdor se važi, da se trese Zemlja, je vladar sveta in lahko zgrabi za pičko vse ženske, ki jih doseže, pa četudi z majhnimi rokami.