Tu in tam v življenju doživiš aha trenutek, ko se stvari povežejo, zagledaš širšo sliko, in naenkrat ti je vse jasno. Že od šolskih časov me muči, kaj je narobe s šolo in zakaj; desetletja seciram posamezne kose tega “narobe”, nato pa naletim na tale filmček. Seveda: obvezno šolstvo je imelo svoj začetek in namen, vse ostalo pa izhaja iz tega. A o njegovih začetkih smo v šoli izvedeli bore malo, pa še to narobe. Kot da nam jih učni načrti načrtno prikrivajo …
Pred obveznim šolstvom so bile šole v službi ljudi. No, v glavnem jih ni bilo, ker jih ljudje niso potrebovali. Potrebovali so jih modrokrvni in drugi bogataški otroci, predvsem dečki, da so lahko postali vojaški poveljniki, državniki in visoki uradniki. To smo v šoli izvedeli; prav tako, da so se morale deklice izučiti za žene takšnim dečkom. Za oboje so obstajali zasebni učitelji in šole, ki so si učne načrte krojili sami. Obrtniški otroci so šli v uk, revni pa delat – razen ukaželjnih, izmed katerih so svečeniki črpali svoj podmladek. Te so naučili razumeti latinščino, brati Biblijo pisati verščino in govoriti, kot bi sadili rožice.
A iz teh kratkih, pomanjkljivih, nedoslednih in z verskimi vsebinami prepojenih 'šol' so izšli vsi veliki umi zgodovine, rojeni pred koncem 18., večina tistih iz 19. in tudi nekaj velikanov 20. stoletja. Ti ljudje – ki glede na izobrazbo danes ne bi dobili niti službe skladiščnika – so gradili piramide in akvadukte, svetišča in palače, ustvarili vse mojstrovine predmoderne umetnosti, potovali, trgovali in osvajali dežele širom sveta, izdelali prve stroje ter zagnali industrijsko in znanstveno revolucijo. Mnogi so bili hkrati znanstveniki, obrtniki, umetniki in mistiki, ter pustili neizbrisen pečat na vseh teh področjih. Glede marsičesa so se sicer stoletja dolgo strašansko motili, a so svoje napake iz roda v rod manjšali. Njihova želja po znanju in iskanju resnice še danes sije iz njihovih zapuščin … Celo Wilhelm von Humboldt (1767-1835), “oče zahodnoevropskega visokega šolstva” (ki ga je naš vzhod Evrope delno posvojil), je bil deležen šolanja na domu, univerze pa ni dokončal. Ja – človek, ki je postavil mnoge temelje univerzitetnega študija, kakršnega poznamo danes, je imel dokončano le 'osnovno šolo' …
Če ne bi izhajal iz višjega sloja, bi imel dokončano državno osnovno šolo. Prusija je namreč obvezno šolanje otrokom predpisala že leta 1763. Pruski šolski ustroj je pravzor vsem kasnejšim šolskim ustrojem, ki se danes uporabljajo širom sveta. Na naših tleh so učitelji vtepavali znanje v glave in na zadnjice otrok nižjih slojev od leta 1774. A to ni izgledalo tako, kot si predstavljamo na podlagi skopih podatkov iz sicer podatkovno preobloženih učbenikov. Ne v Prusiji, ne v Avstriji niti nikjer drugje se obvezno šolstvo ni začelo takrat, ko so ga predpisali. Kako se tudi bi? Prostorov ni bilo: treba jih je bilo poiskati in prilagoditi, ali zgraditi in urediti. Klopi, tabel in učnih pripomočkov sploh ni bilo. Ni bilo denarja za učitelje in njihovo nastanitev. Sprva so stanovali pri bogatih kmetih blizu šol, vzdrževali pa so jih starši otrok v naturalijah. Tudi učiteljev ni bilo na pretek in obstoječi so raje še naprej učili bogataške pamže. Večina jih je imela izobrazbo, ki bi jo danes oklicali za ljubiteljsko. Najprej jih je bilo torej treba izobraziti. Še prej je bilo treba narediti učne načrte in spisati učbenike. Tako ni nič čudnega, da so pri nas otroci zares morali v šolo šele od leta 1869, torej 95 let po uvedbi 'obveznega' šolstva.
Dodatna ovira je bila, da si šole skoraj nihče ni zares želel, niti ljudje niso imeli občutka, da je potrebna. Staršem so otroci manjkali na poljih in v delavnicah, podjetnikom pa v rudnikih in tovarnah. Otroške mezde, kolikorkoli majhne, so umanjkale v družinskih proračunih. Do šole je imela večina prebivalstva podoben odnos, kot ga imajo danes dolenjski Romi. Kot skuša država ukoriti Rome, se je še pred stoletjem trudila ukoriti Slovence … pa tudi Avstrijce, Nemce, Francoze in vse ostale. Prav tako je obvezno šolstvo že v povojih izkazovalo značilnost, ki ga prežema še danes: kar se morajo otroci z muko naučiti (in kmalu zatem pozabijo), je v njihovih življenjih izven šole skoraj povsem neuporabno. Zakaj? Ker – z izjemo osnov branja, pisanja in računanja – uporabno znanje sploh ni namen obveznega šolstva. Namen obveznega šolstva je vzgojiti ponižne, pokorne in ubogljive državljane, ki se ne upirajo.
Zakaj so države sploh uvedle obvezno osnovno šolstvo za vse otroke? Uradne razlage navajajo naslednje krivce: preoblikovanje družb iz dednih monarhij v parlamentarne demokracije z večjim posluhom za človekove pravice, potrebe naraščajoče industrije po delavcih z znanjem ter potrebe vojske po izurjenih in redoljubnih vojakih zaradi vojn s sosednjimi državami. A uradne razlage so napačne. Obvezno šolstvo so uvajali dedni monarhi v povprečju kakšno stoletje, preden so se uveljavile splošne volitve, in ko so države postale demokracije, obvezno šolstvo ni doživelo omembe vrednih izboljšav. Povezav med obveznim šolstvom in industrializacijo ni: nekatere države so ga uvedle, ko so bile še skoraj povsem kmečke, druge desetletja potem, ko so bile že preplavljene s tovarnami. Vojne je redno spremljal upad obiska šol, ki se je po njih vrnil na predhodno raven. So pa na uvedbo obveznega šolstva vplivali družbeni nemiri, punti in predvsem državljanske vojne. Zaradi njih so vladarji delali načrte, kako krotiti rajo. Obvezno šolstvo, kjer bi državljanom že kot otrokom nekaj let prali možgane in jih učili pokornosti uradnim osebam, je bilo na vrhu spiska teh načrtov. Pogosto so ga uvedli takoj po njihovem koncu. In to niso bile zamisli psihopatskih vladarjev in zadrtih uradnikov, temveč so zrastle na zelniku vodilnih mislecev razsvetljenstva – prav tistih, ki jih učbeniki še danes kujejo v zvezde: »Rajo je treba naučiti ubogati!«
In šole to vse odtlej počnejo: zganjajo skupinski fašizem, kjer morajo vsi otroci delati enako, biti tihi in mirni, poslušati, ubogati in ne spraševati. Pri nas do nedavnega, marsikje pa še vedno, jih za prekrške in neznanje ponižujejo, ustrahujejo, zapirajo in tepejo. Ne tepejo, mlatijo; palica je bila v zgodovini obveznega šolstva pomembnejši pripomoček učiteljev kot kreda …
Obvezno šolstvo je bilo v kolonijah tudi sredstvo za raznarodovanje domorodcev. V angleških kolonijah so jih jemali staršem in trpali v zapore, kjer niso smeli govoriti materinščine in početi česarkoli domorodnega. Naučili so jih angleščine in jih pokristjanili, obenem pa so jih tako trpinčili, da so mnogi umrli, preživeli pa so se vrnili domov kot duševne razvaline (v tej luči je lažje razumeti odpor Romov do šolanja: v njihovih očeh ni sredstvo opolnomočenja, ampak prisilnega raznarodovanja). Obvezno šolstvo je bilo in je še danes močno orodje novodobnih diktatur za vzgojo bodočih komunistov, ki sovražijo kapitalizem, fašistov, ki sovražijo liberalizem, in liberalcev, ki trepetajo pred komunizmom. Nacisti so ga posvojili in njihova dediščina živi še danes v Schulpflichtu – pravilu, da morajo otroci do svojega 18. leta obiskovati šolo in delati domače naloge, špricanje pa je zločin, ki ga obravnava policija. Leta 1978 so v to pravilo enakovredno vključili tudi otroke s posebnimi izzivi, ki so jih nacisti sicer oprostili tako šolanja kot življenja …
Čemu je služila bolonjska reforma? Temu, da izniči posebnosti visokega šolstva posameznih držav in jih zvede na skupni imenovalec. Zdaj vzhodna EU na lastne stroške proizvaja delovno silo za starajočo zahodno EU – silo, ki ne potrebuje prilagajanja, ampak lahko takoj prične z delom … Ne glede na vse reforme pismenost vztrajno upada. Strokovnjaki krivijo vse živo razen šolskega ustroja, in ko vse to okrivijo, se ukvarjanje s to težavo ustavi. Na drugi strani pa se dejavno ubadajo z nevzgojenostjo: spreminjajo pravilnike, prenavljajo učne vsebine in dodajajo nove predmete …
Čas, ki ga državljani v povprečju prebijejo v šoli, se vztrajno podaljšuje. Kar si lahko pred sto leti delal z osnovno in pred petdesetimi s srednjo šolo, lahko zdaj delaš z magisterijem in vseživljenjskim učenjem, čez pol stoletja pa boš potreboval večkratni doktorat. Zakaj? Ker so demokratično izvoljeni vladarji ugotovili, da so ljudje v svojih dvajsetih, na vrhuncu življenjske moči, lahko nadležni, če jim dovoliš odrasti in se vključiti v družbo; nadležni pa postanejo tudi kasneje, ko se uveljavijo in si povrnejo v šoli zbito samozavest. Mlade je bolje imeti varno spravljene v vzporednem svetu, kjer študirajo, žurajo (in se omamljajo), opravljajo študentska, ne prava dela, živijo v študentskih, ne pravih domovih, in nimajo časa za puntanje. Starejše pa se da ujeti v zapleten ustroj napredovanj, seminarjev in certifikatov, ki jim ohranjajo občutek nepopolnosti in jim kradejo prosti čas, ko bi jim lahko šle po glavah neumnosti.
V devetih letih osnovne šole smo opravili vsaj 8.415 ur izobraževanja – brez učenja in domačih nalog. In česa smo se naučili? Uradno ničesar: usposobile so nas le za opravljanje preprostih del, ki ne zahtevajo dodatnih znanj. Nadaljnjih 1.985 ur nižjega poklicnega izobraževanja nas usposobi za ponavljajoče rokovanje z nekaj kosi orodja in snovmi. 4.323 ur štiriletne srednje strokovne šole nas nauči ravnati s peščico strojev in nevarnih snovi. A če namesto tega opravimo 4.675 ur gimnazijskega izobraževanja, smo usposobljeni le za opravljanje preprostih pisarniških del, ki ne zahtevajo dodatnih znanj. Po nadaljnjih 4.500-8.000 urah študija pa imamo dovolj znanja, da smemo opravljati zahtevna dela znotraj ene ali dveh panog, “in druga dela po navodilih nadrejenega”. Ko pridemo na delovno mesto, pa nas vprašajo, kaj smo delali v šoli, da ničesar ne znamo …
Za primerjavo: vozniški izpit za avto imamo v žepu po 24 urah teorije in 20 urah vožnje, za avtobus ali tovornjak s priklopnikom pa po nadaljnjih 8 urah teorije in 20 urah vožnje. In še: 500-700 ur učenja jezika naj bi zadoščalo, da dosežemo raven znanja B2. To je raven, ki naj bi jo imeli dijaki z opravljeno maturo, le da so oni opravili 1.213-1.216 ur (796 v osnovni in 417-420 v srednji šoli). Kaj torej počnemo v šolah, da kljub vsem tem uram učenja znamo komaj kaj? In kako otroci, ki so leta vojn preživeli z malo ali nič šole in kupom travm, po vojni to mimogrede nadoknadijo, svoje uničene dežele postavijo nazaj na noge in vse življenje izvrstno opravljajo zahtevna dela, za katera bi sicer potrebovali vsaj pet let šolanja več, da bi jih sploh lahko začeli opravljati?
Buhteča učna snov vsebuje vedno več pojmov in razlag, o katerih izven osnovnih in srednjih šol ni ne duha ne sluha. Brez njih shajajo celo stroke, iz katerih izhajajo učni predmeti … Število predmetov se veča, učbeniki so vedno debelejši in težje berljivi (odprite kateregakoli in poskusite razumeti, kaj želi povedati), delovnih zvezkov in priročnikov je vedno več, spletno gradivo pa je brezmejno … Učenci so neprimerno bolj obremenjeni kot v času tablic in kred. Kot učenci so tudi učitelji vedno manj pismeni, visokošolski profesorji pa imejo vedno manj stika z lastnimi panogami v izvenšolskem okolju. Dejansko zdaj študente uči že drugi ali tretji rod teoretikov, ki so jih izobrazili in za asistente vzeli teoretiki … In vse te težave pestijo tako državne kot 'elitne' zasebne šole. Slednje imajo le to prednost, da šolajo skoraj izključno otroke bogatašev ter jim zagotavljajo mreženje in vstop v družbo tistih, ki odločajo.
… In nič od tega – z izjemo pismenosti (kljub 1.631,5 uram slovenščine v osnovni in 487-560 v srednji šoli) – ni težava, o kateri bi potekale javne razprave in ki bi jo šolska ministrstva reševala. Ne, edina priznana težava je vzgoja, ujeta med sebične zahteve staršev in sebična pričakovanja države …
In kako šola vzgaja? Priznan in večkrat nagrajen učitelj v njujorških javnih šolah, John Taylor Gatto, pravi, da takole: 1. nepovezani in neuporabni podatki, iztrgani iz konteksta, otroke zmedejo; 2. neumorno vrednotenje znanja in obnašanja vpliva na njihovo samospoštovanje ter jih omejuje v izbirah; 3. stalno preklapljanje s predmeta na predmet ubija radovednost, pozornost in predanost; 4. ocenjevanje uničuje njihovo samopresojo ter polaga njihovo počutje in dobrobit v roke učiteljev; 5. navodila ubijajo samopobudo in neodvisno mišljenje; 6. ker vrednost učencev določajo drugi, je sami ne znajo in jo tudi kasneje iščejo v zunanji potrditvi; 7. stalen nadzor ubija lastno presojo in samozavest učencev, kadar so prepuščeni sami sebi. Vse našteto velja tako za združenodržavske kot slovenske in ostale šole. In vse našteto nima veze z izobraževanjem, ampak je vzgoja …
Ta psihopatska vzgoja ustvarja zlate maturante – najboljše ume generacij, nagrajene in postavljane za vzor, ki se brez pomisleka in upora sprehodijo skozi izobraževanje, to pa jim vztrajno pere možgane, da na koncu postanejo predani vzdrževalci statua quo. Bajko o družbenem ustroju svoje države – monarhiji, diktaturi, fašizmu, komunizmu ali kapitalizmu – posvojijo, živijo, branijo in je ne postavljajo pod vprašaj. Zlati maturanti ne ustvarjajo zgodovine, ampak razglašajo, da je zgodovine konec, ker je – prav v njihovem času – dosegla svoj naravni vrhunec in ravnotežje …
Ta vzgoja ustvarja tudi zanikovalce znanosti, teoretike zarot, incele, rasiste, huligane, sektaše in druge, ki zavračajo vse, kar prihaja “od zgoraj”, dobro in slabo, resnico in laž – ker je zanje vse, kar zagovarja oblast, slabo in laž. To so ljudje, ki se v šoli niso dobro počutili, ki niso dobili možnosti razviti svojih dobrih strani, in nimajo občutka, da so se tam kaj pametnega naučili – ker je bilo res tako. Ti ljudje smatrajo, da se zgodovina sploh še ni začela, in da je zdaj – prav v njihovem času – pravi trenutek, da stari svet propade in iz njegovega pepela vznikne nov, boljši.
Ta vzgoja je ustvarila tudi vse ostale, ki smo nekje vmes: otopeli in brezbrižni ali razmišljujoči in ustvarjalni, vsekakor pa z opranimi možgani, ki nam omejujejo presojo in ustvarjalnost. Oboji dobro ocenjujemo, v katerem trenutku zgodovine smo, le da je otopelim vseeno, razmišljujoči pa smo nemočni.
Vsem pa so zdaj dobrohotni vladarji dali na razpolago naj- učni pripomoček vseh časov – umetno inteligenco, ki nas v vsem podpira …