Končno vse to, kar smo se učili pri zgodovini, brali iz čitank in gledali v filmih, doživljamo na lastni koži: naravne nesreče in selitve narodov, epidemije in kupe trupel, nore vladarje in bitke za oblast … Počasi bo na vrsti še poslastica – vojne in genocidi. Celotno odraščanje (in še čez) smo občudovali junake, ki so te reči preživljali. Sanjarili smo, da smo takšni junaki. In zdaj to postajamo: junaki, zlikovci in množice trpečih …
Kje so tisti prismuknjeni predkoronski časi, ko smo gledali Greto in njeno gibanje ter upali, da se bo zdaj vendarle nekaj ukrenilo, da svet ne bo šel k vragu. Vraga, če bi se res učili zgodovino, bi vedeli, da “teška vremena” vedno pridejo v paketu z izgubljenimi letinami in prekinjenimi dobavnimi verigami, s kolonami beguncev, z boleznimi in zlomom zdravstva, z norci na oblasti, ki vlečejo nore poteze, ter z verižnimi spopadi in pokoli, vojnami in genocidi. Vedeli bi, da vse to potem traja desetletja ali stoletja, dokler se podnebje ne umiri in spet postane predvidljivo, ljudje pa preveč zdelani, da bi lahko bili še naprej nasilni. Vedeli bi, da je le korak od državljanov mogočnih držav, ki branijo svoja ozemlja pred vsiljivimi prišleki, do razpršenih kolonizatorjev, ki se naseljujejo, kjer se lahko, in pri tem brezobzirno izrivajo tiste, ki tam živijo.
Marsikdo misli: »A zdaj živimo v 21. stoletju, ko dosti več vemo in stvari bolje razumemo, zato bomo ravnali bolje.« Ne bomo. Če bi, bi tako že počeli. Dejansko vemo vedno manj in še to, kar vemo, vedno slabše razumemo. Predvsem pa vedno slabše ravnamo …
Vzemimo na primer evropsko oboroževanje. Baje je vojska držav EU zanič in jo je treba izboljšati. A res? Zakaj smo torej vanjo toliko let metali milijarde? Zakaj so vse te države sploh vzdrževale svoje vojske, če so bile zanič. Ko je bil Borut predsednik Slovenije, je res vsako leto ugotovil, da je naša vojska na psu. A odkar je predsednica Nataša, je naša vojska vrhunska. A vemo, kakšna je v resnici? A razumemo, kakšno obrambo nam zagotavlja in kakšen napad nam omogoča?
EU se oborožuje zaradi Rusije. A EU ima veliko več prebivalcev – in torej tudi potencialnih vojakov – kot Rusija. Države EU v oboroževanje že desetletja vlagajo veliko več denarja kot Rusija, ob čemer lažje dostopajo do boljšega orožja. Tudi sami proizvajamo kakovostno orožje in dele za orožje. In nenazadnje je v EU uskladiščena kopica atomskih bomb. In nazadnje je Ruska vojska zdelana zaradi vojne v Ukrajini. Koga se bojimo in zakaj?
V 21. stoletju imamo neprimerno boljše obveščevalne postopke in pripomočke kot kdajkoli v zgodovini. Obveščevalne službe pa so, kakršne so. Takšne kot so, so nas nategovale s podatki o tem, kdo je razstrelil ruski plinovod v Baltiku. Rusi bi s tem pljunili v lastno skledo, a glej: nihče jih ni resno obtožil, le namigovalo se je, da so to najverjetneje storili oni. Če bi res, bi bilo to takoj vsem znano dejstvo. So bili torej Ukrajinci ali Združenodržavčani? Obveščevalne službe nedvomno vedo …
Napadalci v vojni za lastne zločine pogosto obtožujejo napadeno stran, češ da je sama pobila svoje ljudi, razstrelila svoje stavbe ali zastrupila svoje vodotoke. Rusi tako obtožujejo Ukrajince, Izraelci Palestince, ZDA državljane vseh držav, v katere izvažajo demokracijo … Tako so evropski kolonizatorji nekoč terorizma obtoževali domorodce, fašisti Slovence, nacisti pa so na poljski meji izzvali incident, zanj okrivili Poljake, s tem izgovorom napadli Poljsko in tako začeli 2. svetovno vojno.
Zdaj se nad ozemljem EU pojavljajo ruski droni. Jih pošilja Rusija? Jih pošilja Ukrajina? Jih pošiljajo ZDA? Jih EU pošilja sama sebi? A naši vladarji hočejo vojno ali je nočejo? Jo podžigajo ali skušajo preprečiti? Kaj vemo? Komu lahko zaupamo, če so vsi vladarji nori, če prikrivajo resnico, lažejo in nas zavajajo – če se vedejo kot napadalci?
Vojna bo. Razgledanost 21. stoletja nam pomaga le, da to pravi čas vemo in se lahko pripravimo. A nočemo vedeti. In ne bomo se pripravili …