Pri športni vzgoji v osnovni in srednji šoli ne mine niti minuta, ki ne bi bila tekmovalna. Karkoli že šolarji počnejo, v tem tekmujejo. Sočasno jih krmimo še s stotinami ur gledanja tekem. In to se zareže v možgane, da ne znajo več ločiti športa od tekmovalnosti. Kdor se ukvarja s športom, tekmuje. Kdor miga, a ne tekmuje, pa se ne ukvarja s športom.
Celo področje človeškega delovanja je ujeto v plašnice, osredotočeno na en sam cilj ter osiromašeno za vse vidike in možnosti, ki tega cilja ne podpirajo. »Igra« ostaja samo še v besedi, a ko rečemo: »Gremo igrat!« v resnici mislimo: »Gremo tekmovat!« Igrivost je prisotna le zato, ker smo po naravi igrivi. A njena vloga je omejena na iskanje načinov, kako zmagati. V resnici je samozatrta; igranje, ki ima vnaprej določen cilj, pač ni igranje …
Tekmovalnim ljudem, ki se ves čas primerjajo z drugimi in želijo biti v čim večih stvareh čim boljši, to ustreza. Vsi ostali zaradi tega trpimo, le da se večina tega ne zaveda. Tekmujemo, zmagujemo, izgubljamo in se na podlagi teh izidov umeščamo med soljudi, ker moramo. Če nam družba ne bi prala možganov s tekmovalnostjo, bi nam bilo vseeno, kdo je hitrejši. Ko se otroci lovijo, je to igra. Nihče ne šteje, kdo je bil najmanjkrat ulovljen, in temu na koncu podeli medalje. Nihče ničesar ne šteje …
Pri športni vzgoji redno zmagujejo tekmovalni, ker se trudijo, in nadarjeni, ker jim gre. Vsi ostali so skoraj ves čas šolanja poraženci; vsaka ura športne vzgoje jim prinaša vsaj en nov poraz. Šport postane dejavnost, ki onesrečuje. In ko je ob koncu srednje šole športne vzgoje konec, je za mnoge tudi konec ukvarjanja s športom. Priskutil se jim je do konca življenja: ne zaradi gibanja in naporov, ampak zaradi primerjanja in porazov.
Je res tako samoumevno, da želimo ljudje tekmovati, izboljševati svoje dosežke, premagovati druge, zmagovati? Kup nešportnih stvari počnemo, ne da bi se pri tem ves čas primerjali z drugimi. Ne kuhamo zato, da bi skuhali bolje od nekoga drugega ali od sebe, ko smo isto reč pripravljali teden dni nazaj. Kuhamo, da bo dobro in bomo z veseljem pojedli. To nam je čisto dovolj. Če že, se igramo z okusi, kaj dodamo ali odvzamemo, dobimo nekaj zanimivega ali se zafrknemo, pojemo in gremo dalje.
No, danes mnogi tekmujejo tudi v kuhanju. Tekmovalnost se je kot bolezen razširila s športa na vse, v čemer je možno tekmovati (če ni možno, pa se prilagodi, da je). Današnji 'ljubiteljski' športniki vežbajo bolj, kot so pred desetletji vežbali udeleženci olimpijad in svetovnih prvenstev. Namesto da bi poslušali svoje telo, se podvržejo pametnim napravam, ki jih ženejo, na koncu pa jim nabijajo slabo vest, ker jim nikakor ne uspe iz dneva v dan presegati sebe. Kot da je šport gospodarska dejavnost, ki terja nenehno rast … Kaj se tem ljudem plete po glavi, ko se starajo in so njihovi izidi vsako leto 'slabši'? Šport, v katerem zadovoljstvo prinaša le ustrezna številka na pametni uri, je eno samo trpljenje …
Gibalno ovirani ljudje neradi telovadijo. Po otroštvu, polnem mesarskih masaž, zbadajočih fizioterapij in bolečih rehabilitacij jim že omemba gibanja vzbudi neprijetne občutke. A vendarle radi plavajo, plešejo in se sprehajajo. To troje nikoli ni bilo del tega, kar so morali početi pri telovadbi. V tem trojem niso nikoli tekmovali. Plavanje, ples in sprehod zanje niso »šport«, zato lahko v njih uživajo …
Najbrž se je kakšnemu bralcu doslej že utrnila misel: »Če si že tako pameten, lahko zdaj poveš, kakšen naj bo šport brez tekmovanja!« Če bi bil Melkijad, bi rekel: »Nič lažjega! Pojdi z mano!«
Peljal bi ga na izlet s kolesom. Kam? Za nosom. Cilj? Ko bi se nama zazdelo, da sva dovolj daleč, bi krenila proti izhodišču, po možnosti po drugi poti. Spotoma bi se ustavljala na razglednih točkah. Čas? Ko bi jaz to vedel …
»Kaj pa igre z žogo? V teh ne moreš ne tekmovati,« si misli drugi bralec z opranimi možgani. Nekoč sem že popisal netekmovalno žoganje, in ker je internet tista spisa že pogoltnil, jima zdaj dajem novo življenje …
--
Prva lepa izkušnja z žogo se mi je zgodila po 30. letu starosti, na poletnih počitnicah za ljudi s cerebralno paralizo in drugimi invalidnostmi. Nekaj ljudi si je začelo podajati žogo. Nekdo je ni ujel, pa sem jo pobral in vrgel – in tako sem se vključil v igro. Tudi drugi so se samodejno vključevali in izključevali. Nekdo je moral peljati svojega varovanca na stranišče, pa je odšel. Nekdo je odšel z žogo, pa ga je bilo treba ujeti. Drug si je iz nje naredil nosečniški trebušček, ga razkazal vsem v vidnem območju in žogo podal dalje. Tretjemu je ušla pod skupek stolov, miz, nog, vozičkov in psov, od koder so jo izbezali lastniki nog in vozičkov ter si jo nekaj časa podajali med seboj. Četrti si jo je zmeraj vrgel za hrbet. Peti je z njo žongliral, pri čemer mu je ušla na cesto. Ko jo je vrnil, je z mize zbila pepelnik …
Ni bilo tekmovanja, ni bilo pravil, igra ni zahtevala nobene spretnosti, le veliko dobre volje in domišljije, in vključeni so bili vsi, tudi tisti, ki jim je bilo treba žogo 'prileteti' v naročje in 'vreči' iz njega. Za zjokat lepo …
Žogati se je mogoče na nešteto načinov, ki niso tekmovalni, ne zahtevajo spretnosti, bolečin, prerivanja in dretja. Nobenega od njih ni v učnem načrtu, mulci po šoli pa kakšnega izumijo le po naključju in hitro pozabijo … Tudi jaz večine ne bom nikoli odkril, ker sem že zdavnaj izgubil veselje do iger z žogo. Žoganje, kakršno mi je bilo na voljo “v najnežnejših letih, ko se je oblikovala moja osebnost”, se mi je pač zdelo neumno in nesmiselno, in pri njem nisem želel sodelovati.
--
Nekaj let pozneje se je na še enih takšnih počitnicah zgodilo, da sem jaz, ki imam dve levi nogi, postal vsestransko najkoristnejši nogometaš …
Zamisel za tekmo se je utrnila peščici ljudi, medtem ko smo se greli ob tabornem ognju. Vzpodbudilo jo je nenehno kresanje isker med dvema glasnima ljubiteljema navijanja, ki jima je srce bilo za Maribor, le da je bil eden iz Ljubljane.
Zabili so štiri količke za dva gola, prinesli žogo in nas poslali na igrišče. Pol vsakega gola je pokrival vratar na vozičku, drugega pol pa gospa z otrokom v naročju ali najbližji igralec. Stranskih avtov ni bilo; na eni strani je žoga včasih padla v potok, na drugi pa jo je ustavila pokošena trava. Potencialno najboljši igralec – bivši poklicni košarkar – se je izbral v vlogo sodnika in igrišče prepustil izključno ljudem, ki z žogo nismo bili niti na »oní«, kaj šele na »ti«.
En ustanovni navijač se je pred tekmo skril, da mu ne bi bilo treba igrati. Drugi je padel vsakič, ko je prišel v stik z žogo. Gospa z berglami je razturila – uporabljala je vse štiri noge, in to odlično. Spremljevalke so večinoma postopale po travniku in med spremljanjem gibanja žoge razgibavale vrat, občasno pa so se pognale v boj za žogo. Spremljevalci so se večinoma gnali, a so bili takoj upehani, tako da so občasno premikali zgolj vrat …
Kljub temu je bilo neprimerno bolj razgibano kot na 'pravi' nogometni tekmi. Žoga je ves čas presenečala; le občasno jo je odneslo tja, kamor jo je poslal zadnji, ki je imel z njo stik. Če jo je odneslo predaleč, je lahko tisti, ki jo je šel iskat, od silne razdalje skoraj izpustil dušo, ostali pa smo čakali. Včasih jo je bilo treba rešiti iz potoka. Včasih je ni odneslo nikamor, ker so jo vse okoliške noge zgrešile ali pa se je zagozdila med njimi. Edina opazna strategija igre obeh strani je bila: vsi obrambno-vezno-napadalni igralci (razen tistih, ki sopihajo na obrobju) naj se skušajo dotakniti žoge. Edina opazna taktika je bila: ko pride do žoge kateri od težje gibalno oviranih igralcev, mu jo lahko ukrade samo drug težje gibalno ovirani igralec. Takrat je tekma preklopila na počasni posnetek. Običajno hitrost je ohranilo le naše vzpodbujanje, naj zadene ali ukrade žogo, in usmerjanje proti pravemu ali napačnemu golu. Ko se je kaj od tega zgodilo, smo izrazili navdušenje in vrnili tekmo na običajno hitrost.
Gibalno ovirani smi bili sicer vsi. Sodnik je izjavil, da si bo tekmo zapomnil za vse življenje, ker tolikšne gibalne nenadarjenosti na kupu ni videl še nikoli v življenju. Ciljal je na gibalno nenadarjenost spremljevalcev, ne ljudi s posebnimi izzivi …
Moja edina prednost je bila, da se nisem upehal. Za preigravanje žoge sem le malenkost manj nenadarjen kot tisti navijač – ravno tako jo zgrešim ali pošljem v napačno smer, le da se pri tem bolj redko spotaknem. Žogobrc v katerikoli obliki je zame že od nekdaj muka. Tistikrat sem se vključil, ker so me lepo prosili in ker so bili moji soigralci in nasprotniki na moji ravni.
Nastopil sem bos v prepričanju, da bom – kot vsa šolska leta pri športni vzgoji – čimbolj neopazen vmesni člen med gledalcem in igralcem. Da me ne bi kdo pohodil, sem se žogi približal le, kadar je bila sama. Nekam sem jo brcnil – in še vedno je bila sama, zato sem stekel k njej. To sem ponavljal, dokler se ni pred menoj pojavil gol. Na svoje presenečenje sem ga – kljub pasivno-aktivni obrambi obeh golmanov – zadel.
Če se nisem zapletel v žogo, sem bil za razmere, ki so vladale na igrišču, neverjetno hiter. Dalj je trajala tekma, bolj so tisti zagnani izgubljali sapo, jaz pa sem dobival zagon. Prvič v življenju sem zares igral nogomet …
Naslednji dan smo se spet žogali. To pot sem se obul – in poletel. Ustavljala me je edino žoga, s katero moje noge pač nimajo skupnega jezika … Na svoje veliko presenečenje pa sem – v odsotnosti kapetanov in trenerjev – postal tudi organizator igre. Ker se kljub čevljem nisem spuščal v klobčiče brcačev okoli žoge, sem imel pregled nad dogajanjem – bolje rečeno nad stanjem vseh ostalih – na igrišču. Ko je žoga zapustila klopčič, sem bil pri njej, jo pognal proti golu in tja nagnal ostale. Preden je okoli mene nastal nov klobčič, sem jo podal komu, za katerega sem bil prepričan, da je v moji ekipi. Tako sem prispeval 3 asistence, a ne vem, h kakšnemu rezultatu, ker smo vmes pozabili šteti gole.
Tretja tekma je bila najbolj resna. Sodnik je premišljeno sestavil ekipi, da bi bili čimbolj enakovredni. Dobili smo naglavne trakove vijolične in zelene barve, po katerih smo se končno zanesljivo ločili na svoje in njihove. Postavili smo tribune iz koc ter poskrbeli za hrano in brezalkoholno pijačo. Tekma je trajala 2-krat po 20 minut z vmesnim odmorom poljubne dolžine.
Tekal sem. Bil sem povsod: v obrambi, v napadu, v teku za žogo, ko je ušla z neomejenega igrišča … Le v klobčiču nisem bil. Raje sem zapiral pot bolj veščim a tudi bolj upehanim igralcem nasprotne ekipe. Izsilil sem tri kote in jih uspešno izvedel – žoga je ubogala nogo.
Ob polčasu je sodnik obogatil nasprotno ekipo z igralcem iz naše. Kot krivca je navedel mene. Gledal me je v oči in izjavil, da sem tako izstopajoče dober, da bi bilo nepošteno, če bi nadaljevali v enaki postavi. Ob tej izjavi, ki je bila ravno toliko nadrealistična kot resnična, sem bruhnil v smeh. Občutek, kako je, ko si najboljši nogometaš, je bil zame vedno tako oddaljen kot planet v drugi galaksiji. Ker nisem maral ne žoge ne tekmovanj mi je bil tuj; nisem imel niti želje, da bi ga spoznal. Zdaj pa mi je čisto nepričakovano padel v naročje …
Seveda zdaj nisem boljši nogometaš, kot sem bil prej. Če bi igral z običajnimi ljubitelji, bi že po nekaj minutah dobil sloves izstopajoče najslabšega igralca na igrišču, ki se ga ne bi znebil do konca tekme. Pa niti ne bi igral, kajti veselja do nogometa nisem dobil; kvečjemu imam zdaj malo manjši odpor.
A na tistih treh tekmah sem po zaslugi dejstva, da sem bil najmanj obupen igralec, žogo brcal najbolje v svojem življenju. Tako čistih golov in tako natančnih podaj moje noge ne spravijo skupaj, če ni v ozadju čarovnija.
In v ozadju je bila čarovnija. Nogomet sem igral v okolju, kjer je bilo vseeno, kako igraš in ali sploh igraš. Nihče se ni gnal bolj, kot mu je bilo udobno. Nihče ni hotel zmagati in nihče ni obžaloval poraza. Nihče ni na nikogar kričal. Vsako dobro potezo kogarkoli smo nagradili z odobravanjem. Če komu ni uspelo, smo mu – v počasnem posnetku – pogosto dali še drugo in tretjo možnost.
V takšnem okolju nekateri ljudje vzcvetimo. V takšnem okolju damo vse od sebe – še vedno v mejah udobja. V takšnem okolju udarijo na dan sposobnosti, za katere se nam ni niti sanjalo, da jih imamo. V takšnem okolju smo srečni, tudi če počnemo nekaj, kar nam je sicer skrajno zoprno …
--
In temu se reče »igra« …