Prišel sem v leta, ko vedno več ljudi okoli mene besni čez nemogočo mularijo. To ne leti več name, se pa zdaj od mene pričakuje, da bom temu blatenju naše prihodnosti pritrdil. Ne bom. Starci so vso zgodovino v mladini videli razpad družbenih vrednot, zraven pa opevali svojo mladost, ki jih je izklesala v sitne in bolne godrnjače srednjih let.
Najbolj bebav očitek je, da je današnja mularija prilepljena na telefone. Ne, na telefone smo prilepljeni mi – vse odkar smo dobili v roke prvega. Bil sem v drugem letniku študija, ko je naša majhna akademija v enem mesecu prešla od treh študentov z mobilnimi telefoni do treh študentov brez njih (sam sem bil med slednjimi). Naši pogovori so umrli. Karkoli smo se začeli pogovarjati, ko smo šli na pijačo, je nekomu zazvonil telefon in se je pričel s tistim na drugi strani dogovarjati, kdaj se dobita na pijači. Ker smo utihnili – takrat so bili ti pogovori tako glasni, da jih je bila prisiljena poslušati vsa ulica – je drugi poklical znanca in ga vprašal, kdaj se dobita na pijači … In ko so se s temi ljudmi dobili na pijači, so ponovili vajo … Samo temu so služili telefoni. Morda je kdo kdaj glumil, da se dogovarja za posel, pa mu je vmes zazvonil telefon, ker ga je nekdo vabil na pijačo. Nekoč nas je sedem sedelo na pijači in jih je šest imelo telefon na ušesih. Malokatero razpravo smo razvili in dokončali. Ničesar se nismo več mogli dogovoriti. Dejansko se je bilo kar nekaj let z ljudmi lažje pogovarjati in dogovarjati po telefonu, kajti le takrat si imel njihovo nedeljeno pozornost.
Sledila je elektronska pošta. Ljudje so si kot stekli prepošiljali modre misli modrih ljudi, ozaljšane s kičastimi slikami, in verižna pisma, ki naj bi jih poslal čim večim prijateljem, sicer te bo doletela nesreča ali pa ti bo crknil računalnik. Nato se je pojavil Facebook. Moja generacija je skočila vanj na glavo in še zdaj ni izplavala. Mnogi so se dodatno utopili še v Instagramu in Twitterju, tisti bolj resni pa v LinkedInu. Sledile so raznorazne igračke: igralne konzole, prenosniki, tablice, pametni telefoni, pametne slušalke, pametne ure, pametni zvočniki, pametni avti, pametni hladilniki … Moja generacija mora biti povsod in imeti vse. Kogar ni, zamuja. Kdor nima, ni in.
In mi, ki smo s telefonom na enem ušesu in slušalko v drugem, z miško v eni roki in daljincem v drugi, hranili, crkljali in uspavali otroke, zdaj tem istim otrokom težimo, da ne znajo brez telefona … Medtem ko se javljamo izpod tuša, s sestanka, seksa, koncerta, izza volana … pa smo povsem spregledali, da znajo. Njim te reči niso »Uau!« kot nam, ampak so del ekosistema. Oni jih ne goltajo, ampak uporabljajo. Znajo jih tudi odložiti. Poglejte jih kdaj, ko sedijo na pijači! Pogovarjajo se – vsekakor več kot mi, ko se dobimo na pijači in štrcamo vsak zase ali drug drugega morimo s slikami svojih mačk, vnukov in samih sebe, kako zakrivamo to in ono turistično znamenitost. Ja, tudi oni kaj pogledajo, a nato odložijo telefon in se vrnejo k pogovoru.
Mi svojih skupnih težav nismo reševali. Spomnim se, da smo imeli dementnega profesorja, ki ni hotel v pokoj in je imel takšne izpade, da je moral asistent prisostvovati izpitom, da ga je miril. Predaval je, kar ni bil njegov predmet, spraševal pa, česar ni predaval. Dogovorili smo se, da bomo pritisnili na vodstvo, naj ga upokoji, ko bomo naredili izpit in se ga rešili, da pred njim odrešimo naslednje rodove. Ko smo naredili izpit (sam sem ga komaj, ker nisem okrcal banalne golote Mene Suvari v Lepoti po ameriško, zato jo je sam namesto mene in zaključil svojo miselno žlobodro z izjavo, da bi bilo treba brata Podobnik vreči iz države), in sem jih – ko se ni nihče z nikomer dogovarjal za pijačo – pobaral, kdaj gremo v akcijo, pa so rekli, da zdaj ni več potrebe in naj se drugi zajebavajo z njim.
Današnja mularija svoje težave rešuje. Rešuje tudi naše težave. Kolikor se lahko, se bori za podnebno prihodnost in za svet brez vojn. Zavzemajo šole in ulice, pišejo, govorijo, zbirajo podpise, povezujejo somišljenike, tovorijo humanitarno pomoč, se puščajo mlatiti in aretirati policajem, ki so poslušni nam … V Srbiji je vstala tako rekoč vsa mladež in zahteva normalno državo. Nobene pravice nimamo besneti čez njih. Kvečjemu so boljši od nas. Tudi morajo biti, če želijo preživeti v svetu, ki smo ga zavozili mi, odvisniki od televizije, telefona in družabnih omrežij, ki zdaj vse upe prelagamo na umetno inteligenco, da nam ne bi bilo treba niti migniti s prstom … ker ga potrebujemo za brskanje …