Gaza je zgažena,
zravnana je z zemljo,
uničena, zastrupljena,
razbita, razstreljena,
razkopana, razmetana,
pobita, postreljena …

Mrtva?
Ne, ni mrtva.
Tam ljudje živijo, dihajo.
Lačni so, stiskajo zobe.
Žejni so, jokajo.
Ranjeni so, božajo.
Nori so, pojejo …

Mrtvi smo mi,
ki to gledamo
in vemo,
da jim ne moremo pomagati.
Vse, kar vemo o sebi,
o svojih državah, celini
o zgodovini,
se ruši,
kot Gaza.
Naše predstave so bile utvare;
naša življenja,
bogata ali revna,
zaplojena na kosteh ljudi,
ki so doživeli Gazo,
ko so bili naši pradedje,
kar so zdaj Izraelci.

Kaj ostane ljudem v Gazi?
Vsak dan manj …

Kaj ostane nam?
Slepilo ni več lepilo.
Trupla prihajajo po svoja življenja.
Dajemo jim svojo jezo,
žalost, strah, nemoč, obup
(kaj drugega pa jim lahko),
ali spet zakrknemo
– ubijemo svojo jezo,
žalost, strah, nemoč, obup,
da preženemo duhove.

Armagedon smo sejali.
Armagedon obrezujemo,
gnojimo in škropimo.
Kaj pa bomo želi?