Belska znanost se je stoletja razvijala v senci vere. Njene prve korake so delali cerkvenjaki, ljubiteljski alkimisti, astrologi in radovedneži, ljudje, ki jih je zanimala tisoč in ena stvar, o kateri so imeli malo ali nič pojma. Na mnogih področjih (npr. v zdravstvu) so tolkli tako mimo, da bolj ne bi mogli. Prav tako danes pozabljamo, da njihov namen ni bil omajati moč cerkve in vero ljudi, ampak ju podpreti z dokazi o obstoju boga in o resničnosti božje besede. A bolj ko so raziskovali in se poglabljali v naravo stvari in 'božjih' besed, bolj čuden, oddaljen, neverjeten in nepotreben se jim je kazal bog. Sčasoma se je znanost izlužila iz vere, se osamosvojila in od cerkve prevzela volan poti do resnice. Znamenitih duhovnikov, ki bi bili hkrati tudi izjemni znanstveniki, je bilo vedno manj, dokler niso povsem izginili. Ljubiteljski raziskovalci tu in tam še vedno odkrijejo kaj prelomnega, sicer pa je znanost varno v rokah ustrezno izšolanih ljudi, ki se z njo ukvarjajo poklicno.
Ločevanje cerkve in znanosti je sovpadalo z množenjem šol, ki pa jih cerkev nikakor noče izpustiti iz krempljev. Tudi če jih mora, si na vse kriplje prizadeva povrniti dostop do nežnih otroških dušic (in telesc). A če izvzamemo verouk ter nekatera poglavja zgodovine, naravoslovja in književnosti, se v šolah poučujejo znanstvena, ne bogoslovna dognanja. Poučujejo se sicer na enako brezpriziven in radovednosti nenaklonjen način, kot nekoč verske vsebine. Vodenih poskusov je le za vzorec, lastnega raziskovanja pa skoraj nič. Šola nam torej vtepe v glavo, da je znanost nekaj od zgoraj določenega in nam danega, da se naučimo – ne da bi nam kdo povedal, kako so tisti “od zgoraj” prišli do teh spoznanj. Šele na visoki šoli se nekateri naučimo, kako znanost nastaja, a tudi tam še zdaleč ne vsi.
Nekateri ljudje, ki osvojijo to vednost, ki službeno ustvarjajo znanost ali jo uporabljajo za proizvodnjo zahtevnih izdelkov in izvedbo storitev, postanejo naduti. Čutijo se boljše, bolj razsvetljene in sposobne od ljudi, ki teh uvidov nimajo. Podobno kot svečeniki so prepričani, da imajo le oni pravico govoriti o stroki, vsi drugi pa smo lahko le uporabniki in moramo njihove zaključke sprejeti za suho zlato. Ni videti, da bi jih vedno slabše mnenje 'neuke raje' o znanosti, strokah in strokovnjakih ganilo; bolj je videti, da naraščajoči prepad med posvečenimi in neposvečenimi ustreza njihovi samopašnosti.
To ima smrtonosne posledice. Ko se je ljudsko mnenje že pred leti pričelo obračati proti cepljenju, strokovnjaki niso naredili ničesar strokovnega, ampak so ljudi zgolj zmerjali. Že skoraj zatrte bolezni so spet krenile na križarski pohod nad otroke, oni pa so ljudi le še bolj zmerjali in od državnikov terjali uvedbo prisilnega cepljenja. Ko je svet ukleščila korona, pa se je njihova nadutost razmahnila bolj kot sam virus.
In nič jih ni izučilo. Zdaj, ko se je svet spet utiril na poti v propad, se prav trudijo, da bi bili čimbolj odljudni. Gospodarstveniki izgledajo kot hrčki v kolesu in neprestano žebrajo iste grožnje: »Dajte podjetjem denar in proste roke, sicer bo joj! Ne lajšajte življenja delavcem, sicer bo joj!« Podnebni strokovnjaki ne grozijo gospodarskim, ampak nam, nestrokovnjakom: »Če ne boste naredili tega in tega, bo joj!« Kaj naj naredimo mi, če naftni strokovnjaki vsako leto izčrpajo več fosilnih goriv kot prejšnje leto, proizvodni nam jo prodajo kot embalažo reči, ki jih nujno potrebujemo, prometni pa nam ukinjajo buse in vlake, ker moramo vso to nafto nekako porabiti, da bo nekdo zaslužil, sicer bo joj? Že Greti so rekli, naj bo tiho in naj pri pitju ne uporablja slamice, pa ne bo joj.
Po drugi strani pa nihče ne vidi težave v dejstvu, da visokošolski učitelji ne potrebujejo učiteljske izobrazbe. Prav tako klinični psihologi in psihiatri ne vidijo težave v tem, da učitelji, SOS in TOM telefonisti, policisti in pravniki nimajo nikakršne dušeslovne in zdravstvene izobrazbe. Motijo jih le psihoterapevti drugih šol, ki imajo takšne izobrazbe več, kot vsi našteti skupaj, a je niso dobili na študiju klinične psihologije ali psihiatrije. To, da 'slabo' izšolani ljudje pomagajo ljudem v stiski, jih moti bolj kot to, da se tozadevno povsem neizšolani ljudje ubadajo s travmiranimi otroki, klepetajo z žrtvami nasilja in potencialnimi samomorilci, sprejemajo njihove prijave in jih obravnavajo na sodišču.
Tako pride do čudnih nasprotij, ko npr. zdravniki trdijo, da ne morejo izvajati pomoči pri končanju življenja, ker je njihovo delo samo in izključno zdravljenje. A res? Torej sta nosečnost in porod bolezni … In kako pojasniti, da na drugi strani živinozdravniki, katerih poklic in poslanstvo je prav tako zdravljenje, brez težav izvajajo 'evtanazijo', pardon, poboje živali. Ti ljudje v istem dnevu in pogosto v istem prostoru izmenično zdravijo in pobijajo hišne ljubljenčke, včasih pa morajo pobiti celo farmo okuženih živali, pa se nihče od njih ne sklicuje na ugovor vesti …
Poklic in poslanstvo pravnikov je ustrezna obravnava ljudi, ki ogrožajo družbo. Skrbijo, da se ne zasužnjujemo in pobijamo podolgem in počez, ampak to počnemo omejeno in v skladu s predpisi. Če zadeva ni v skladu s predpisi, kot npr. nikakor ni ravnanje Izraela v Palestini in okoliških državah, pa se pravniki ne sklicujejo na predpise. Ne, zdaj nas, neuko rajo, prepričujejo, da so le oni, pravniki, usposobljeni presoditi, ali se v Gazi izvaja genocid ali ne. Izgleda, da bodo o zadevi presodili, ko Izrael ne bo več izvajal genocida, ker ga ne bo imel nad kom, ker bodo vsi Palestinci mrtvi. Oni so usposobljeni, a ne presojajo, mi, ki nismo, pa ne smemo – do tod nas je pripeljalo sklicevanje na strokovnost …