Nobenega dvoma ni, katera antična bitka je najbolj znamenita – z naskokom tista, ko naj bi 300 Špartancev do zadnjega moža branilo prelaz pri Termopilah proti milijonski perzijski vojski. Prelaz ni bil prelaz, ampak prehod med hribom in zamočvirjenim morjem. Branilo ga je sprva 7000, proti koncu pa nekaj čez 2000 Grkov. Čeprav je bilo Perzijcev 17-40-krat več, so ga branili uspešno – kar pri prehodu, kjer številčnost vojske težko pride do izraza, ni nič osupljivega. Če jim Perzijci ne bi prišli za hrbet, bi ga zelo verjetno ubranili, Perzijci pa bi se morali obrniti in poiskati drugo pot. Ker so jim prišli za hrbet, se je večina Grkov umaknila, tisti, ki so umikajočim krili hrbet, pa so imeli dve možnosti: sramotno življenje v perzijskem suženjstvu ali junaško smrt. Izbrali so, kar bi tudi danes izbral skoraj vsak dostojen poklicni vojak …
A kakorkoli junaško, so Grki pri Termopilah doživeli poraz. Perzijci so napredovali, oplenili kopico naselij in uničili Atene. Da so se naposled obrnili in vrnili domov, ima večje zasluge pomorska bitka pri Salamini, kjer so Grki pošteno zdelali perzijsko ladjevje. Ta bitka ni tako znamenita, je pa bila zmagovita.
Evropejce kot skupnost so naredile križarske vojne. Z njimi se je oblikovala zamisel Evrope kot skupnosti zahodnoevropskih ljudstev in vladavin katoliške veroizpovedi, ki živi še danes. Kajti – nalijmo si čistega vina – Evropa je Zahodna Evropa. Katoliški Slovani smo bolj ali manj dobrodošli sosedje, pravoslavni nebodigatrebe ali sovražniki, muslimanski pa tujek, ki bi ga bilo treba spreobrniti, izgnati ali iztrebiti. K nam, drugorazrednim, spadajo tudi Balti, Madžari in Romuni, med 'prave' Evropejce pa Grki, ker imajo zgodovino. Ostali vzhodnjaki smo bili do nedavnega barbari in je nimamo. No, imamo jo, ampak je dosledno omalovaževana.
Križarske vojne so res povezale zahodnoevropsko plemstvo ter tamkajšnjim neukim ljudstvom vcepile sovraštvo do islama in pripadnost nečemu, kar presega njihov fevd in pot do najbližje stolnice. Nekaj ljudi je s plenjenjem Bližnjega Vzhoda obogatelo. So pa povzročili ogromno gorja in ga veliko tudi doživeli. Muslimanom so z ognjem in mečem vtepli v srca sovraštvo do kristjanov. Iz strpnega in učenjaškega okolja se je njihov svet sprevrgel v ozkogledega in bojevitega, kakršen je v mnogih pogledih še dandanes. A po 200 letih, sedmih velikih in kopici manjših plenilsko-klavskih pohodov so križarji izgubili vsa bližnjevzhodna ozemlja in so morali zbežati. Kljub popolnemu vojaškemu in družbenemu polomu imajo križarske vojne v evropskem bajeslovju častno mesto. Še danes se uporabljajo kot vzpodbuda za plenilske, uničevalne in nepotrebne vojne proti 'barbarom'. Oznaka “križarski pohod” se uporablja za pravično borbo. Zza nekoga, ki “gre na križarski pohod”, pa se pričakuje, da bo v njem zmagal.
Muslimani so po zaslugi evropskih vpadov brez dvoma postali bolj vojaško podkovani, globje pripadni svoji civilizaciji in ne ravno sočutni do kristjanov. V desetletjih po izgonu križarjev z Bližnjega Vzhoda so se Otomani udomačili na Balkanu. Ta je bil – kot danes – poln žepnih državic, ki so pognale na usihajočem obrobju Vzhodno-rimskega cesarstva, ki se je stoletja počasi sesedalo, na enem svojih pohodov pa so ga nepopravljivo zdelali sami križarji. Z eno od njih, Srbijo, so se spopadli v »bitki vseh bitk« na Kosovem polju. Izgubili so veliko vojakov in v bitki je umrl sam sultan. Zmaga Otomanov je bila torej pirova, a bila je zmaga. Srbi so prav tako izgubili vladarja, z njim pa toliko vojakov, da si niso več mogli zagotavljati samostojnosti. Po nekaj manjših bitkah so čez nekaj let postali otomanski vazali. 160 let po izgonu križarjev z Bližnjega Vzhoda so Otomani – tudi s pomočjo teh vazalov – zavzeli ostanke Vzhodno-rimskega cesarstva. Prestolnico so preselili v Konstantinopel, ki je postal Istanbul, nato pa se – prav tako s pomočjo Srbov – udobno širili in plenili po drugorazredni Evropi ter potrkali na vrata 'ta prave'.
Srbi so poraz in večstoletno izgubo državnosti pretvorili v svoje temeljno bajeslovje. Bitka na Kosovem polju jim je služila tudi kot izgovor za trpinčenje in pobijanje tam živečih Albancev, ker so se njihovi predniki v njej borili na strani Otomanov in ker so bili muslimani. Kosovci so si nazadnje priborili državo, Srbi pa čakajo na ugodno priložnost, da jo s prebivalci vred izbrišejo z obličja zemlje in si spet prisvojijo sveto zemljo, kjer so bili njihovi predniki pred 636 leti poraženi.
Podoben bajeslovni odnos do davne vojne, v kateri so njihovi predniki izgubili samostojnost, imajo tudi mnogi prebivalci južnih držav ZDA. Državljanska vojna med ZDA in Konfederacijo ameriških držav je med njimi tako živa, kot da se je končala pravkar, ne pa pred 160 leti. A sovraštva ne gojijo do kapitalizma, ki je z industrijo in podplačanim mezdnim delom gladko povozil plantažno sužnjelastništvo, temveč do črncev in žensk. Trump jadra na krilih ljudi, ki jim je več do tega, da bi se lahko svobodno izživljali nad nebelci in ženskami, kot do tega, da bi dostojno živeli. Na račun pravnih odpustkov pri nasilju jim uspešno prodaja vedno slabše službe za vedno nižje plače. Enkrat poraženi doživljajo svoj drugi poraz in ga slavijo kot zmago.
Prav zdaj se v Evropi po vzoru teh “zmagovitih porazov” ustvarja nova bajka o veličini fašizma in nacizma, ki kot feniks vstajata iz pepela 2. svetovne vojne. Bajka nas uči, da bi nam bilo veliko bolje, če bi sile osi zmagale. Že takrat bi združile celino pod eno ali dve prijateljski zastavi, jo očistile Židov, Ciganov, pedrov, izrojenih umetnikov in upornih intelektualcev, norcev, bebcev, kriplov in drugih izrojencev, zasužnjile Slovane, izkoreninile komunizem in islam ter ustvarile raj na zemlji za vse rasno čiste in enako misleče Germane in Romane. Ja, mnogim ljudem je žal, da njihovim prednikom takrat ni uspelo, in menijo, da je zdaj pravi čas za drugi poskus – tudi Slovanom, ki se jim očitno kolca po tem, da bi bili sužnji.
Na drugi, zmagoviti strani, pa je glavni vojaški dogodek 2. svetovne vojne dan D – izkrcanje v Normandiji. Ja, bil je pomemben. Izkrcanje je bilo nujno za učinkovit zaključek vojne. A število vojaških napak je bilo grozljivo, število žrtev zaradi njih pa pošastno. Če nemška vojska ne bi delala primerljivo trapastih napak, bi obale proti nekajkrat močnejšemu sovražniku morda celo ubranila. Če ta bitka ne bi bila ključna, bi morala zaradi števila nepotrebnih žrtev in hude ošibitve lastnih vojaških sil v ključnem trenutku vojne veljati kot poraz. In tako tudi antifašisti enega največjih pokolov v zgodovini človeštva slavijo kot zmago dobrega nad zlim …
A kaj pričakovati od družbe, ki kot največje vojskovodje slavi poražence? Aleksander Veliki je osvojil eno veliko sosednjo državo (Perzijo) in umrl, preden bi v njej utrdil oblast, zaradi česar je njegov “največji imperij svojega časa” razpadel še bolj hitro, kot je nastal. Cezar je umrl sredi načrtov za ponovitev Aleksandrove vaje. Slaven je izključno zato, ker je bil ubit in ker je bitka med njegovimi nasledniki republiko pretvorila v cesarstvo. Če bi premagal Parte in kot še večji vojskovodja umrl v postelji, bi ga danes poznali samo zgodovinarji in ljubitelji Starega Rima. Napoleon pa je bil dvakrat temeljito poražen in je umrl v izgnanstvu na brezveznem otočku na koncu sveta. To so največji vojaški vzorniki Evrope …
Družba, ki svojo moč črpa iz obžalovanja in gneva zaradi nekih davnih porazov, je obsojena na nove poraze. Kdor si za vzornike vedno znova jemlje poražence, pač ne more zmagati …

(Vir slike: MennasDosbin, Wikipedia)