Za vsakim uspešnim športnikom stoji pošasten trener. No, morda ne za čisto vsakim, vsekakor pa za mnogimi … Za mnogimi stojijo tudi pošastni starši, ki hočejo imeti uspešnega otroka ali vohajo denar. Včasih sta obe pošasti združeni v eno …
Šport ni več “zdrav duh v zdravem telesu”, ampak “tekmovalni duh v izkoriščanem telesu”. Šport je tekmovanje. Kdor se le razgibava in se ob tem dobro ima, je zguba. Kdor tekmuje sam s sabo, je šleva. Pravi športnik se ukvarja s športom, da bi tekmoval, in tekmuje, da bi zmagal. Življenjepise vseh zvezdnikov krasi stavek: »Že od malega je bil tekmovalen in je slabo prenašal poraze.« “Športnik” ni poklic, ampak duševna motnja – ki z leti tudi na telesu pusti nepopravljive posledice …
Javna občila nam pod nos rada molijo ljudi, ki so po športni naredili še eno uspešno kariero kot trenerji, športni funkcionarji ali podjetniki. Baje naj bi delodajalci radi zaposlovali bivše športnike, ker naj bi bili delavni, osredotočeni in naj bi težili k uspehu (kar se lahko razume tudi kot »deloholični, tekmovalni in povzpetniški«). Zanemarjeni pa so športniki, pri štiridesetih izvrženi nazaj v svet “navadnih” ljudi, ki so ga zapustili kot najstniki, s starajočimi, poškodovanimi in bolečimi telesi, brez izobrazbe, nešportnih delovnih izkušenj in skupnosti, v katerih so preživeli več kot polovico življenja. Mnogi teh ljudi se zapijejo, počnejo neumnosti in v nekaj letih zapravijo ves denar, ki so si ga prigarali z zmagovanjem, tudi če je šlo za bogastvo. Tako se začne druga polovica njihovih življenj …
Trenerji so seveda bivši športniki: nekateri uspešni, drugi ustavljeni zaradi poškodb, tretji žrtve slabih pogodb ali sporov s trenerji, četrti večino kariere v rezervi, presedeči na klopi, peti pa preprosto ne dovolj dobri za zmage. Kajti v športu štejejo samo zmage, medalje in rekordi. Golo sodelovanje prispeva zgolj grenkobo, ker si imel priložnost, pa ti je ni uspelo izkoristiti …
Veliko teh ljudi nima pedagoške izobrazbe. Mnogi se v tekmovalnem obdobju življenja niti niso videli v vlogi trenerjev. To so postali, ker drugih del ni bilo, ker je bil šport edino, kar so poznali. Delo pričnejo kot pomočniki trenerjev ali trenerji otrok – brez najmanjšega pojma, kako delati z njimi. Delajo, kakor so delali njihovi trenerji – ki prav tako niso imeli pedagoške izobrazbe. Gre torej za vzorce iz drugih časov, ki jih je vzgojnoizobraževalna stroka že zdavnaj zavrgla, nadgradila, presegla in spremenila. Zato mnogi trenerji športnike – otroke, mladostnike in odrasle – še vedno ponižujejo, ustrahujejo in tepejo. Ker gre za izrazito neenakovreden odnos, v katerem pogosto odločajo o njihovi športni usodi, pa neizogibno prihaja tudi do spolnega nasilja in izkoriščanja. Bolj kot so trenerji uspešni, več tega si lahko dovolijo – in tudi si. To niso posamezni primeri – to je ustroj športnih društev. Tudi če bi prepovedali delo vsem trenerjem, čez katere bi bile vložene vsaj tri ločene pritožbe ali ena, podprta s pričami, novi ne bi bili dosti boljši. Spremeniti bi se moralo več – skoraj vse …
A na drugem kraku te peklenske gugalnice so starši – včasih nič boljši, pogosto pa veliko slabši od trenerjev … starši, ki hočejo zmage, medalje in rekorde … starši, ki sanjajo o vili z bazenom, ko bodo otrokovi vrstniki še pisali diplome … starši, ki svojih otrok ne poslušajo, ne upoštevajo in jim ne verjamejo … starši, ki zanje nimajo časa in volje, zato jih nadomestijo trenerji … ter starši, ki otroke le izpišejo in ne ukrepajo, da bi pred pošastnimi trenerji zaščitili druge …
Na gugalnici sedijo športniki, ki hočejo zmagovati – in so za to pripravljeni narediti in požreti karkoli. Prijava uspešnega trenerja nikakor ni na seznamu dejanj, ki vodijo do medalj. Pot do medalj vodi skozi treninge pri uspešnem trenerju – za nekatere pa edinem, ki je na voljo. Poniževanje in ustrahovanje torej doživljajo kot vzpodbudo. Pretepanje služi krepitvi telesa in odpornosti na bolečine. Spolno nasilje pa pomeni, da so zanje nekaj posebnega. To je navsezadnje 'trenerski postopek', ki ga niso deležni vsi – dodatni potisk, češnjica na torti, ki prispeva še tisto malenkost, potrebno za zmago. Športniki si morajo vse te pritiske, ki so jih deležni od malih nog, razlagati kot nekaj dobronamernega, sicer bi se jim zmešalo …
… In ko se njihovo tekmovalno obdobje zaključi, nekateri to predstavo na vse kriplje branijo – ne le pred svetom, ampak tudi pred sabo. Če lepa slika pade, jim od kariere ostane le kup vprašanj: kako so lahko to trpeli, zakaj so toliko let vztrajali, kako grozno je bilo v resnici, je bilo vredno, bi lahko bilo drugače, bi bili uspešni tudi brez vsega tega nasilja …
In tu je zanka: ne bi bili. Obstajajo bolestno tekmovalni ljudje, ki ne izgubijo želje po zmagovanju niti potem, ko obogatijo in dosežejo vse, kar se da, ter zadevo z enakim zagonom večkrat ponovijo. Ti ne potrebujejo nasilnih trenerjev. A vsi športniki niso takšni, da bi na vseh ubijalskih treningih naredili več, kot zahteva trener, da ne bi tekmovali poškodovani in bi tudi na slab dan dali vse od sebe. Da so pripravljeni več let dosledno izvajati nasilje nad sabo, večina športnikov potrebuje še močnejšo zunanjo prisilo. Višje kot so zahteve, hujša mora biti prisila. In zahteve do športnikov so vsako leto večje: telesa in duše so enake kot pred 100 leti, a na vsaki olimpiadi mora pasti več rekordov kot na prejšnji. Zdaj ljubiteljski športniki – tisti, ki tekmujejo sami s sabo – trenirajo dosti bolj, kot so nekoč poklicni …
Bodo redka razkritja in prijave kaj spremenile? Ne bodo. Na vsakega trenerja, ki bo dobil prepoved dela z mladimi, bosta prišla dva nova. Športnikov in staršev, ki bodo sanjali o uspehu, slavi in bogastvu, bo vedno več, pot do uspeha, slave in bogastva bo vedno bolj trnova, bogastvo najboljših pa vedno večje. Nasilje trenerjev nad športniki bo rastlo. Število in resnost poškodb bosta rastli. Čas za celjenje se bo krajšal. Več bo nedovoljenih poživil in goljufanja. Športniki bodo umirali. In rekordi bodo padali medtem, ko se bodo telesa lomila …
… Ali pa se bo prej zlomil družbeni ustroj. Takrat zmage in rekordi nekih nam neznanih ljudi ne bodo več imeli teže, zdrav duh v zdravem telesu pa bo težko dosegljiv cilj, h kateremu bomo stremeli vsi …