»Zgodovina se ponavlja: prvič kot žaloigra, drugič kot posmehljivka,« je baje izjavil Marx. A Marx je živel v 19. stoletju, ko se je zgodovina šele začela zgoščevati. 20. stoletje nam je postreglo z dvema svetovnima vojnama: žaloigra je bila druga, posmehljivka pa prva. Kaj je bolj smešnega od držav, ki najprej druga drugi mrzlično napovedujejo vojne, se za štiri leta vkopljejo na mejah in obstreljujejo, na koncu pa vojaki umrejo od španske gripe? In kaj je bolj žalostnega od likov, ki se ducat let trudijo pobiti, preseliti ali kako drugače onesrečiti čimveč ljudi, na koncu pa od potrtosti, ker jim je samo napol uspelo, postrelijo svoje otroke in skupaj z ženami spijejo ciankalij?
Ti dve vojni smo poimenovali svetovni, čeprav sta se odvijali pretežno v Evropi. Japonsko osvajanje vzhodne Azije in Tihega oceana, ki so ga ustavile ZDA, je bilo čisto svoja vojna, ki so jo »drugi svetovni« dodali, ker sta potekali ob istem času. Večina držav in evropskih kolonij je obe moriji doživljala približno tako prizadeto, kot smo mi doživljali azerbajdžansko zavzetje Gorskega Karabaha in izgon tamkajšnjih prebivalcev v 'domovino' Armenijo, sodelovale pa so tako zavzeto, kot mi sodelujemo v vojni v Sudanu.
Pravo svetovno vojno že vse od združenodržavskega napada na Irak spremljamo na Bližnjem vzhodu, a ji sploh ne rečemo »vojna«, kaj šele »svetovna«. Ne, bojda gre za »posebne operacije«, »neizzvane napade«, »povračilne ukrepe«, »samoobrambo«, »poskuse stabilizacije regije«, »strateške umike«, … – kot da so to le vojaške vaje. A vojna na Bližnjem vzhodu se bije med državami z vsaj štirih celin. Teroristi jo občasno prinesejo nazaj v ZDA in EU, ki sta jo zanetili. Islamistični gverilci, ki sta jih ti dve združbi krvoželjnih držav oborožili in izurili, pa so postali vojska, ki uničuje življenja ljudi od Sahela do Indije.
Očitno to ni dovolj. Naši vrli, od ljudstva na poštenih volitvah demokratično izvoljeni voditelji, so prišli do zaključka, da to puškarjenje ni resno in da je treba pokazati, kako se reči streže. Svetu so dali vedeti, da je čas za tretjo svetovno vojno, ki bo v skladu z izročilom potekala na evropskih tleh. Kdo se bo boril s kom, še ni čisto jasno, vsekakor pa bodo naši izvoljenci poskrbeli, da bodo vse vojskujoče strani do zob oborožene, ko se bo spopad začel. Tudi razlog za svetovno vojno jih ne skrbi; ko bo prišel čas, si ga bodo izmislili, kot so si Združenodržavci nekoč izmislili razlog za napad na Irak, Izraelci pa pred nekaj dnevi za napad na Iran (pred neizzvanimi povračilnimi ukrepi katerega se zdaj ubogi revčki le še branijo).
Lahko iz zgodovine obeh uradnih in bližnjevzhodne neuradne svetovne vojne predvidimo, kako bo potekala tretja svetovna vojna na evropskih tleh? Vojne so nepredvidljive. A glede na trenutno sliko je več kot očitno, da sta bili prvi dve le vaja za to, ki prihaja …
Pred drugo svetovno vojno so bili levičarji, torej komunisti, neprimerno močnejša politična sila kot danes. Ne le, da so imeli široko podporo med delavci, oni so bili delavci. Mnogi tovarnarji so z dobički gradili stanovanjska naselja, šole, športne in kulturne prostore za svoje delavce ter podpirali njihove prostočasne dejavnosti. »Nacizem« se je v daljši različici imenoval »nacionalsocializem«. Ja, celo fašisti so prepoznali vrednost komunističnih idej in si jih skušali prisvojiti, tako priljubljene so bile. Res pa jih tudi takrat privrženci drugih strank niso marali. Marsikje so bili prepovedani in so delovali podtalno.
Generalka za drugo svetovno vojno je bila španska državljanska vojna. Na strani republikancev so se vključile in borile trume prostovoljcev, večinoma komunistov, iz različnih evropskih držav. To vojno so žal izgubili, svoje izkušnje iz nje pa so kasneje s pridom uporabili v svojih deželah za oborožen upor proti okupatorjem. Še prej so jim prišle prav izkušnje podtalnega političnega delovanja, da so sploh lahko vzpostavili in opremili mrežo sodelavcev, ki so začeli oborožen odpor.
Kaj pa imamo danes? Imamo »leve« stranke, ki so res leve in gredo na živce čisto vsem, tudi lastnim privržencem. Levičarji so pretežno univerzitetno izobraženi meščani višjega srednjega sloja iz glavnih mest, ki o življenjih delavcev in kmetov nimajo pojma, le predsodke. O tem, kaj se dogaja v manjših mestih in na podeželju, so podučeni iz knjig in izletov. Trenirajo borilne veščine ali vsaj kak drug šport kot neonacisti? Ne. Imajo izkušnje z orožjem? Ne. Imajo orožje? Ne. Se je šel kateri od njih borit za osvoboditev Ukrajine izpod škornja fašističnega in genocidnega okupatorja? Ne le, da se niso šli borit, ampak zagovarjajo pravico okupatorja do napada, blatijo branilce domovine, ker se še kar branijo, in prepričujejo svoje vlade, naj jim prenehajo pošiljati orožje, da bo mir.
Evropske fašistične stranke so danes približno tako močne, kot so bile pred drugo svetovno vojno. Klerikalci so za kanec šibkejši, a enako sovražni do vseh, ki raje mislijo s svojo glavo, kot z glavo škofa ali kralja. Kvazisredinske stranke prav tako kot takrat zgolj opazujejo vzpon fašizma, ki jih ima namen pomalicati. Njihov edini odziv je bil in je, da z versko gorečnostjo stresajo bajke o delovanju družbe in gospodarstva, ki jih je že zdavnaj povozil čas. Ker to ne deluje, od fašistov posvajajo zamisli, z njimi sklepajo koalicije in se jim bodo na koncu postregli na krožniku.
Levičarji pa so zgolj senca nekdanjih komunistov. Res so salonski. Zadovoljijo se s tem, da imajo prav. Zviška gledajo na ljudi, ki menijo drugače ali jih to ne zanima. In od teh istih ljudi, ki jim nikoli ne prisluhnejo, pričakujejo, da jih bodo volili, ker vendar delajo zanje.
Ti liki naj bi nas povezali, ko bodo fašisti prevzeli oblast? Z njimi bomo hodili po svetu, da ne bomo za vsakim vogalom tvegali batin? Oni nam bodo dobavili orožje, da se branimo, ko nam bodo pričeli neonacisti vdirati v domove, nas javno obešati in 'izginjati'? …
Kar sta bili med drugo svetovno vojno Nemčija in Italija, so danes Izrael in ZDA. Voditelja prvih dveh bosta čez nekaj let povsem primerljiva z voditeljema drugih dveh. A Nemčija in Italija sta tedaj bili samoten boj proti vsem okoli sebe. Zdaj pa bomo ZDA, Izrael, EU in še kakšna država Commonwealtha bile skupen boj proti posamičnim evropskim državam, ki niso v EU, in še kateri kje drugje.
Znašli smo se na napačni strani zgodovine. A bojim se, da bomo tudi to pot zmagali …