Teče mavrični mesec v katerem potekajo mavrični dogodki. Kadar vidimo mavrico, se nevihta ponavadi že končuje. V tem primeru pa črni oblaki in strele privihrajo izza vogalov šele potem, ko je mavrica že na prizorišču. Ko jo vidijo, se jim strga.
Eden teh dogodkov je bila razprava o lanski nevihti nestrpnosti, ki se je znesla nad Knjigarno Mariborka. Udeležili so se je sami imenitni gostje in povedali kup imenitnih reči. Dobro so opredelili težavo, našteli ustrezne rešitve in razgalili ovire, zaradi katerih do teh rešitev ne bo prišlo. Del težave in večina rešitve se namreč nahaja v rokah odločevalcev, ti pa se praviloma ne mečejo na zobe za dobrobit mavrične skupnosti, če ji ravno ne pripadajo. Šlo je torej za še en skup pametnih in iskrivih psov, ki lajajo, medtem ko karavana neumnosti melje dalje …
Odločevalci so, kakršni so. Nanje se težko vpliva. Oni so tisti, ki vplivajo. Tega dejstva nevplivneži ne moremo spremeniti. Lahko jih le poimensko izpostavljamo in besnimo čez njih ali jih hvalimo, a zaradi tega bodo redko ravnali drugače, kot bi sicer. Ravnateljica bližnje Srednje elektro-računalniške šole je kljub večkratnim vabilom odklonila sodelovanje dijakov in profesorjev na pogovoru o strpnosti, ki so ga pripravile mariborske nevladne organizacije, čeprav se 'nevihtni oblaki' najverjetneje elektrijo prav na tej šoli.
Nevihtni oblaki, ki sovražijo mavrico, niso neka brezoblična gmota, ampak so ljudje z imeni in priimki – v tem primeru mladoletni dijaki, po videzu in vedenju sodeč pripadniki fašističnih združenj (natančneje Slovénskega réda) in rimokatoliki. Ja, imajo starše, učitelje, duhovnike in ravnatelje, ki so padli na izpitu odgovornosti. Nihče se jih še ni potrudil najti in se z njimi pogovoriti. A presenetljivo – tudi govorcev na razpravi ne zanimajo. Zakaj so jezni? Zakaj so se priključili fašistični združbi? Kaj jih žene v onesrečevanje drugih ljudi? …
Vsak človek, ki ni psihopat, želi biti dober. Močno dvomim, da so vsi ti mladeniči psihopati, ki želijo biti hudobni in delati zlo. Torej svoje ravnanje vidijo kot dobro. In dejavni so; prizadevajo si, da bi bil svet boljši – po njihovih trenutnih merilih seveda. Starši, učitelji, duhovniki in ravnatelji tega ne opazijo. Zanje so pubertetniški nebodigatrebe, preveliki za igranje in premajhni za resno delo. Vse, kar jim nudijo, je piflanje za duhamorno šolo in čakanje, da postanejo ljudje.
Nekdo pa jih je poslušal, slišal in razumel. Imel je odgovore na njihova vprašanja, uteho za njihove stiske, orožje za njihove strahove. Opazil je žar v njihovih očeh in željo prispevati svetu, v katerem živijo. Opolnomočil jih je, usmeril ter njihovemu brezveznemu ne-otroštvu-ne-odraslosti dal smisel. Takšne mladce se da uporabiti za velika dela; ali so ta dobra ali zla, pa je odvisno od človeka, ki jih uporabi … Kogar mladostniki ne zanimajo, je vojno že izgubil …
Nekdo je na pogovoru o strpnosti rekel, da morajo odločevalci tem mladcem ponuditi še kaj razen fitnesa in toksične moškosti. Mladini je ponujeno marsikaj. Večine tega ne ponujajo odločevalci, ampak navadni ljudje, delavci in prostovoljci. Tudi ta, ki je mladce pritegnil med skrajneže, ni odločevalec. Izhaja iz istega brezna kot oni – iz bazena jeznih, ki nimajo vpliva na nič in skušajo to spremeniti.
V Sloveniji obstaja tudi stranka, ki te ljudi posluša. Njeni veljaki dajejo vtis, da jih slišijo. Če se včlanijo in so dejavni, sčasoma pridobijo moč in veljavo – ne sicer, da bi spreminjali svet na bolje (kvečjemu na še slabše), vsekakor pa lahko s podporo stranke korenito izboljšajo svoj položaj v njem. Ta 'napredek' gledamo že leta. Gledajo ga veljaki drugih strank … in ga ne posnemajo. V drugih strankah položaj in vpliv članov ni odvisen od dela, ampak izključno od vez in poznanstev ter bivanja v Ljubljani ali njeni bližini.
Če ljudi, posebej mladih, družba ne posluša in jim ne omogoča, da bi prispevali k njeni dobrobiti, ima to lahko smrtonosne posledice. Ljudje se zanemarijo, zapijejo, zadrogirajo, duševno zbolijo in se ubijejo ali postanejo lopovi, nasilneži, morilci in teroristi. Vse množične pokole so izvedli ljudje, ki jih je družba izločila, ki se niso počutili sprejete, ki niso videli možnosti, da bi lahko v življenju počeli karkoli koristnega …
Nehajmo se pogovarjati o mladih in se začnimo pogovarjati z njimi! Ne odločevalci, mi. Če ravnateljica to preprečuje, jim je pač treba stopiti naproti na fitnesu, stadionu, strelišču, veselici ali v gostilni, jim prisluhniti, jim dati vedeti, da so »fejst ljudje«, in jih vpreči v prizadevanja za boljšo družbo. Ko bodo prišli v leta, v katerih so zdaj štajerski vardisti, bo prepozno …