»Red je vedno pas pripet!« pravi Pasavček. Država vlaga nekaj truda v varnost otrok v prometu: preverja varnost otroških sedežev, nadzoruje pravilno uporabo, izobražuje starše in celo otroke. A Projekt Pasavček je namenjen otrokom, ki hodijo ali bodo v kratkem shodili. Za mladostnike in odrasle, ki ne bodo nikoli hodili, pa je državi mar prav toliko, kot za tiste prave pasavce iz mesa in krvi. Pa ne le državi; za varnost ljudi na vozičkih med vožnjo je vseeno tudi šefom invalidskih društev in podjetij za prevoz ljudi, voznikom, svojcem in celo samim ljudem na vozičkih …
V življenju sem se vozil z več deset kombiji in avtobusom, prilagojenimi za prevoz ljudi na vozičkih. Pripadali so različnim invalidskim društvom in podjetjem za prevoz ljudi. Nekatere sem tudi vozil. Te kombije pogosto vozijo različni ljudje: zaposleni, pogodbeni sodelavci in najemniki. Redkokateri je bil že v zasnovi prilagojen za prevoz ljudi na vozičkih. Invalidska društva niso bogata, zato pogosto kupijo skoraj odsluženo kripo. Po tleh prtljažnega prostora privijačijo zobate tračnice za vpenjanje varnostnih pasov in čisto zadaj rampo. Kombi je pripravljen za nov poklic, ki ga pogosto opravlja, dokler mu tehnični pregledniki ne predpišejo evtanazije. Števec kilometrov pri večini kaže visoko 6-mestno število.
'Pravi' kombiji za prevoz invalidov imajo okrepljeno dno. Samozatezni kavlji za pritrjevanje invalidskih vozičkov so vdelani v tla. Varnostne pasove se da pritrditi tudi na stene. A takšnih je na naših cestah malo. Ostali imajo kavlje – ne nujno samozatezne – v najboljšem primeru shranjene v stenskem predalu s pokrovom. Tak predal sem nekoč nekje videl. Večinoma sem se vozil s kombiji, kjer so kavlji v odprtih predalih, v plastičnih gajbah, v kartonastih škatlah ali na tleh v zadnjem kotu, kjer so najmanj napoti. Tak kavelj ima več kot pol kilograma in se lahko že v primeru blažjega naleta spremeni v smrtonosni izstrelek. Za vsak voziček so potrebni štirje. Vsak kombi za prevoz ljudi na vozičkih, ki ga lastniki jemljejo resno, bi jih moral imeti najmanj 16.
A vodje prevozniških in invalidskih podjetij kombijev ne jemljejo resno. Število kavljev je poljubno. Tudi njihova starostna struktura je pestra. Nekateri so ozki in imajo šibke kovinske dele ali niso samozatezni ali imajo kovinski del zgolj za vpenjanje v tla. Električnemu vozičku, ki lahko skupaj z uporabnikom tehta več kot 200 kg, so kos le pri vožnji po makadamu … Seveda pod pogojem, da je pritrjen s štirimi.
Pogosto ni. Včasih ni kavljev. Včasih ni zobatih tračnic, na katere bi se jih dalo pritrditi. Včasih je kak vogal vozička težko dostopen. Pogosto je treba v kombije nabutati toliko vozičkov, da za vse potrebne kavlje preprosto ni prostora. Nekateri šoferji trdijo, da zadostujejo trije kavlji: en spredaj in dva zadaj. Včasih pritrdijo samo enega spredaj in enega zadaj, drugič samo dva zadaj, tretjič dva diagonalno. Včasih so vozički nameščeni postrani ali celo počez. Več kot enkrat sem videl tudi kavlje, zataknjene okoli vogalov, ki niso pritrjevali ničesar …
Toliko o pritrjevanju vozičkov. Na vozičkih so namreč ljudje. Nekateri vozički, predvsem električni, imajo nesamozatezne pasove in vzglavnike. Z ostalih bi bilo treba potnike presesti na navadne sedeže – na katerih so zaradi zjahanosti kombijev tudi navadni pasovi pogosto pokvarjeni. A če ni dovolj sedežev; če se šoferju ne ljubi; če ni še enega človeka, ki bi pomagal; če se mudi; če uporabnik reče, da ni treba … ostane na vozičku. Šofer ga včasih pripne čez pas, če ima ustrezen pripomoček ustrezne dolžine, ki ga lahko nekam pritrdi. Če ne, ostane težko gibalno oviran potnik nepripet. Na vozičku pa je med vožnjo izjemno neudobno sedeti tudi gibalno neoviranim …
V vso to godljo je včasih treba natlačiti tudi prtljago: kovčke, vrečke, plenice, bergle, pripomočke za plavanje, pripomočke za zimske športe … Vse to je kot tetris naloženo med vozički in za vozički. Če je dovolj prostora (ponavadi ga ni), je prtljaga pred vozički, ob zadnji strani naslonjala sedežev. Nisem še doživel, da bi bila kakorkoli pritrjena, le založena s še več prtljage …
Potniki prihajajo z vseh vetrov in na različnih pripomočkih: navadnih vozičkih, električnih vozičkih, skuterjih. Vsak ima svojo dolgoletno zgodovino voženj s kombiji. Morda so kdaj v preteklosti izrazili svoje mnenje, a ga ni nihče upošteval. Sam sem naletel izključno na takšne, ki jim ustreza skoraj vse in se pritožijo le, če jim je položaj neudoben do bolečine …
Nekoč sem bil potnik v kombiju, ki je bil udeležen v čelnem trčenju z osebnim avtomobilom. Hitrost obeh je bila nizka. Airbag se je sprožil, a se me ni dotaknil. Potniki na sedežih smo imeli bolečine na ključnicah, prsih, med lopaticami in na bokih – vse zaradi pasu – a nobene poškodbe. Brez pasov bi prileteli v sprednjo šipo. Kovčki so bili zloženi ob naslonjalo zadnje klopi. Tik pred trkom smo namreč odložili nekaj potnikov in prtljage. Tako je bil za prtljago na električnem vozičku pravilno pritrjen in štiritočkovno pripasan le še en uporabnik. Kavlji so vzdržali, a tračnice so bile zadaj izpuljene. Voziček je zanihal, a se ni prevrnil. Je pa bil nihaj dovolj močan, da so se zdrobile stopalke. Tudi rampa, zložena pokončno za zadnjimi vrati kombija, se je spodaj zrahljala, a ga na srečo ni udarila po glavi ali poletela in porezala glav vsem nam. Kaj bi se zgodilo uporabniku na transportnem vozičku brez vzglavnika, pripasanemu le čez pas, ki smo ga tik pred nesrečo odložili, raje sploh ne razmišljam …
Šefi so očitno objektivno neodgovorni. Njim se zdi odgovorno, da omogočijo prevoz čimvečim ljudem za čimmanj denarja v čimkrajšem času. Šoferji so subjektivno neodgovorni; bolj jih skrbi za službo in dobre odnose s šefi, kot da jim bo kaj priletelo v glavo (meni je nazadnje, ko sem vozil, na ramo priletela plastenka z vodo z gornje police, ki jo je tam pustil kdo ve kdo). Potniki so sprijaznjeni z usodo. Svojcem pa je iz meni neznanih razlogov vseeno …
Moja trma je na to temo že večkrat metala bob ob steno. Bojim se, da je tudi zdaj le glas vpijočega v puščavi. A res mora priti do neumne nesreče – s težkimi poškodbami in smrtnimi žrtvami zaradi letečih plenic, kavljev in ljudi, ko bi lahko vsi ostali živi, zdravi in pritrjeni –, da se bo nekdo zganil?