Večerov novinar Matic Majcen je zaključil, da je na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu blišč zakril povprečnost: »Gre za največji in najpomembnejši filmski festival na svetu, a osrednja tekmovalna sekcija z 22 filmi ni ponudila niti enega (!) celovečerca, za katerega bi lahko vsaj približno rekli, da je odličen.«
Ne da me to preseneča. Upad kakovosti filmov spremljam celotno odraslo življenje. Kot gimnazijec sem pogosto hlastal za zrakom ob izbranih mojstrovinah, ki so po predstavitvi na ljubljanskem filmskem festivalu zavile tudi v Maribor. Med študijem sem redno razvajal svoje sladokusne možganske vijuge v Kinoteki. Nekajkrat sem obiskal tudi 'pravi' LIFF-e, a sem se opekel, zato sem takrat in kasneje raje gledal izbore, ki so prišli v Maribor. A takih, ki so povzročali opekline, je bilo tudi tu vsako leto več. Zadnja leta zaradi duševne varnosti najprej vestno pregledam napovednike in si ogledam zgolj najbolj obetajoči film ali dva, včasih tudi nobenega. Pogosto že napovedniki povzročajo opekline, tista dva filma pa se v najboljšem primeru izkažeta za vredna časa in cene vstopnic. Filme 21. stoletja, ki so mi izpahnili čeljust, lahko preštejem na prste …
Filmi po uspešnih knjigah … Filmi po uspešnih filmih … Filmi po uspešnih stripih … Filmi po uspešnih igricah … Filmi po resničnih zgodbah … Filmi, kjer se streljajo, tepejo in divjajo z vozili, vmes pa se enkrat dajo dol … Filmi z brezvezno osnovo (junak se zbudi v drugem telesu, junaku se ponavlja isti dan, junak sliši tuje misli …) … Filmi o bolnikih, čudakih, invalidih, priseljencih, razpadlih družinah ali žrtvah nasilja … – Filmi, s kakršnimi nas bo čez nekaj let v rafalih obstreljevala umetna inteligenca …
Umetna inteligenca ne zna ustvarjati umetnin. Mnogo ljudi sicer nasede njenim poskusom, a ne zato, ker bi bila tako vešča, ampak zato, ker ti ljudje ne ločijo med umetnino in kičem. Premalo so izpostavljeni umetnosti. Kje pa naj jo najdejo? Likovna umetnost je razpadla na posamezne likovne prvine, razstavljenim 'umetninam' pa so priložena obvezna navodila za uporabo … Književnost je duhovna, žanrska ali po resničnih dogodkih; zgodbe, ki so plod domišljije piscev, je menda povozil čas … Glasbo zloščijo in obrusijo matematika, producenti in računalničarji …
Film še ni mrtev, a trenutno mu kaže zelo slabo. Kaj je temu krivo: direktorji studijev, režiserji, dolge odjavne špice, ki umetnosti obrusijo robove, samocenzura iz želje po všečnosti, filmske šole, festivalski žiranti, občinstvo, življenjske navade ali vse po malem?
Film je – kot druge umetnosti – nehal pripovedovati zgodbe. Ni več vezan ne na prostor ne na ljudi. Prostor je zgolj ozadje, ki služi namenu, očiščen lastne vsebine, zgodovine, posebnosti in dejavne vloge v filmih. Ljudje so prav tako zgolj liki v službi filmskega sporočila, statisti, junaki ali zlikovci brez osebnosti, posebnosti, otroštva, prednikov – vseh znakov življenja, ki niso nujni za zgodbo. Izvlečki, spoznanja in modrosti o življenju niso nekaj, do česar bi gledalci prišli sami (ali ne bi prišli, ali bi prišli mnogo kasneje), ampak nekaj, kar jim je postreženo na pladnju in potisnjeno pred nos. Filmi se pred resničnostjo zatekajo v potvarjanje, pred zgodbo pa v burno dogajanje, ki je samo sebi namen. Učijo nas, da je družba grozna, junaki pa so tisti, ki rinejo v težave, jih napihujejo in povzročajo. Njim se dogaja, vsi ostali, ki zgolj živijo, pa so bedniki.
Tudi gledališče se je odpovedalo zgodbam. Ludvik Pandur je osvojil svet z razkošnimi predstavami, v katerih se je igra utopila. Ličen album fotografij bi povsem zadoščal … A občinstvu je ponudil vsaj lepe slike. Drugi režiserji igralce vlačijo po tleh in pretikajo med vodovodnimi cevmi, pri čemer morajo z občutkom govoriti nesmisle in imeti do njih nesmiseln odnos.
In tako pridemo do Inkubatorja Oliverja Frljića, še enega režiserja, ki je osvojil svet. To je predstava o izraelskih vojakih, ki v Gazi pobijajo nedonošenčke. Zgodba je … bi lahko bila. Predstava se začne z: »Odjebi zgodbo!« in jo potem gladko odjebe. Največjo in najpomembnejšo zgodbo našega časa, zgodbo vseh zgodb, ki obrača na glavo vse ostale največje in najpomembnejše zgodbe … Zgodbo, ki nam spodmika tla pod nogami in nas sili, da ali branimo temelje sveta, v katerega ne moremo več verjeti, ali jih porušimo in na ruševinah nekoč morda vzpostavimo nove, povsem drugačne temelje povsem drugačnega sveta … Zgodbo, ki jo je možno povedati le tako, kot so se zgodbe pripovedovale, odkar si ljudje ob ognju pripovedujemo zgodbe … To Zgodbo Oliver Frljić odjebe in nadomesti s slikami – grdimi in nepovezanimi … Da bi nas šokiral? Saj smo že šokirani. Da bi izvedeli kaj novega? Kdor sledi novicam, ve vse to in še več. Zakaj torej? Ker lahko uničuje zgodbe – tako kot izraelski vojaki? …
Pravijo, da je umetnost ogledalo družbe. Ogledalo česa je torej neumetnost?