Tekom šolanja sem se spraševal, zakaj umetnost obravnavamo po obdobjih, šolah in umetniških tokovih. Zdelo se mi je naravno, da so morali v vseh obdobjih obstajati umetniki, ki so ustvarjali v nasprotju z zapovedmi tistega časa in kraja, ker so jim šle na živce, ali po svoje, neodvisno od teh zapovedi, ker se v njih pač niso našli. Prepričan sem bil, da jih zgodovina umetnosti načrtno zanemarja, omalovažuje in peha v pozabo – kot to očitno počne z umetnicami.
Proti koncu šolanja in kasneje, ko sem od znotraj spoznal zakonitosti svojega umetniškega obdobja, delovanje akademij in omrežij, mi je bilo vedno bolj jasno, da je to svet, ki ne omogoča odstopanj. Kdor bi rad ustvarjal drugače, kot zahtevajo pisana in nepisana pravila, ostane sam. Malokdo ga jemlje resno. Večina teh, ki obvladujejo omrežja in odpirajo vrata, mu načrtno otežuje dostop do prostorov, opreme, sodelavcev in občinstva. Priporočil ni; so le odsvetovanja. Če ustvari kaj dobrega, je deležen omalovaževanja, če mu spodleti, pa »so takoj vedeli, da iz tega ne bo nič.«
Pa tudi če ti v takšnem okolju uspe najti somišljenike in skupaj z njimi ustvariti nekaj drugačnih umetnin, jih ne moreš spraviti do občinstva – ker je že pobegnilo. Občinstvo je namreč navajeno na vzorce in terja še več enakega. Ljudje, ki bi raje kaj drugega in drugače, to poiščejo drugje. Kdor ni navdušen nad sodobnim gledališčem, ga ne obiskuje več. Komur gredo na živce olepšani in očiščeni življenjepisi ter izmišljene zgodbe po resničnih dogodkih, se jim izogiba v vseh pojavnih oblikah. Kogar instalacije in performansi ne nagovorijo niti sami niti potem, ko mu jih nekdo razloži, beži od njih. Kdor ima vrh glave filmov o poklicnih morilcih, mu je dolgčas ob povsem predvidljivih ali povsem nerazumljivih 'umetniških' filmih, ob gledanju slovenskih filmov pa mu je nerodno, pač neha gledati filme – ne glede na priporočila. In kdor ne zdrži ob preglasni glasbi, ne hodi niti na koncerte izvajalcev, ki so mu sicer všeč.
Ste tekom odraščanja, v osnovni in srednji šoli, poznali koga, ki je kasneje postal znan umetnik, pa ste se čudili, ker tedaj ni izkazoval ne nadarjenosti ne veselja do ustvarjanja? Ste po drugi strani poznali koga, ki je kazal tako nadarjenost kot veselje, pa je kasneje pristal v povsem neumetniških vodah? Ste se vprašali, kako pride do tega obrata? Preprosto: prvi je videl priložnost, da postane slaven, drugi pa ni videl priložnosti, da bi lahko delal, kar in kakor bi hotel.
Umetniški krogi so zaprti in posvečeni. Vanje praviloma vstopiš z vpisom na akademijo, potem pa se moraš neprestano mrežiti. Več časa vložiš v mreženje kot v ustvarjanje. Vsako zvrst obvladuje peščica nedotakljivih. Vsi so nečimrni. Da kaj dosežeš, jim moraš lezti v rit. Če se komu od njih zameriš, je tvoja kariera tukaj končana. Če jo želiš nadaljevati, se moraš preseliti čim dlje stran in tam začeti na novo. Kariera se začne z brezplačnim, slabo plačanim, umazanim in včasih nezakonitim delom. Tako se tudi nadaljuje. Dobro plačano je šele, ko postaneš eden nedotakljivih. Starost je pomembna, spol je pomemben, narodna pripadnost malo manj, spolna usmerjenost pa skoraj nič. A najpomembneje je, da sprejemaš pogoje in način dela. To je sveto. V to se ne dvomi in o tem se ne sprašuje. »Nočeš nastopiti gol v predstavi za otroke? Izgini med svobodnjake in si tam izmišljuj, kaj in kako boš delal!« (To se je pred leti res zgodilo igralcu v enem slovenskih gledališč.)
o
Svet, v katerem delujejo umetniki, je docela fašističen. Vsak umetniški krog je sekta zase. Zakaj torej vlada med umetniki in fašisti takšno sovraštvo? Ali bolje rečeno: zakaj dajejo vtis, da med njimi vlada sovraštvo?
Pri nekaterih fašistih se zdi, da imajo radi umetnost. V resnici občudujejo moč, ki jo ima umetnost nad ljudmi. Ker so psihopati, ne razumejo, kako umetnost vpliva na navadne ljudi. Na srečo praviloma niso umetniško nadarjeni. Najbrž umetnost doživljajo kot čarovnijo, ki jim je nedostopna – kar je še ena krivica in zarota, ki jih dela zagrenjene in sovražne do vsega živega.
Umetniki fašiste omalovažujejo in se iz njih norčujejo. So pač res hvaležno gradivo za umetniško obravnavo: lahko jih smešiš, iz njih narediš močne nasprotnike ali večplastne tragične junake. A tisti hip, ko prevzamejo oblast, se jim mnogi pričnejo udinjati. To smo doživeli ob razpadu Jugoslavije. Priznani umetniki so se naenkrat odpovedali mreži prijateljev in znancev ter pričeli tuliti v isti rog z vojnimi zločinci, ki so te prijatelje in znance pošiljali na oni svet.
Fašisti imajo umetnike, ki se jim udinjajo, za koristne bedake. Ker obvladujejo sredstva za nategovanje množic, so orodje za dosego ciljev. Sami pa z udeležbo na umetniških dogodkih in pojavljanjem v družbi umetnikov prikrivajo, da so zgolj neumni in nasilni prostaki.
Ostale umetnike, ki niso in nočejo biti fašisti, sovražijo iz dna duše. Umetniki in novinarji so notranji sovražniki št. 1. Uradno jih sicer ne uvrščajo med dežurne krivce, ki jih je treba iztrebiti. To vlogo raje prihranijo za osebe drugega rodu, vere, jezika in običajev. Umetniki in novinarji so vendarle 'naši'. Treba jim je dati možnost, da spregledajo in s svojimi sposobnostmi okrepijo vrste fašistov. Iztrebiti je treba le tiste, ki tega nočejo ne zlepa ne zgrda.
Oboji, umetniki in fašisti, imajo hierarhijo. Lačni so pritrjevanja in občudovanja množic. V celoti so predani svojemu delu. Zanj so pripravljeni umreti in trpinčiti druge. Zakaj torej ne sodelujejo? Skupaj bi dosegli več kot vsak zase.
Strašljivo je, da so večino zgodovine sodelovali. Umetniki so bili v službi vere in države. Le obrtniki so lahko ustvarjali zase in za druge ljudi. Najprej se je država ločila od vere, potem pa še umetnost od obeh. Zdaj sta država in umetnost trn v peti verskih vladarjev, umetnost pa trn v peti vseh vladarjev. Fašizem je način, kako vse troje in družbo vrniti na skupni imenovalec. Ko bo prestop med fašiste edini način, da umetniki pridejo do aplavza, bodo skoraj vsi brez prisile prestopili. In takrat bo skrajni čas, da menjamo državo, celino ali planet.