Vlada dela vse, da bi lahko duševne bolezni v prihodnje zdravili ljubiteljski psihoterapevti. Najbrž trenutni vladniki jemljejo sebe za vzor. Velik del jih je ljubiteljskih politikov, pa vendar vodijo državo in skrbijo za državljane bolje od profesionalcev, ki so to počeli tik pred njimi. Zakaj bi torej bili za vodenje norcev dovolj dobri le najhujši strokovnjaki z najmanj 10 leti študija, rednimi supervizijami in neprestanimi strokovnimi izpopolnjevanji? Za smetarsko službo, ki ulice čisti norcev, narkomanov, alkoholikov, psihopatov, bedakov, histerikov in čudakov, jih nagači s pomirjevali in odlaga v deponije, je takšna strokovnost potrata časa in državnega denarja …
Psihologi in psihiatri, ki branijo okope svojih dveh vrtičkov, nas obstreljujejo z rafali hvalospevov svoji neprecenljivi, nepresegljivi in nenadomestljivi strokovnosti. Hja, če bi res bili takšni strokovnjaki za človeške duše, kot zatrjujejo, bi morali vedeti, da se z nadutostjo ne pride daleč – sploh, ker poznamo niti ne tako davno zgodovino dušeslovne strokovnosti …
Dušeslovje je slavo doseglo z zdravljenjem ženske histerije. Karkoli bi že to naj bilo, danes ni več na nobenem resnem seznamu bolezenskih stanj. A nekoč so se raznorazni strokovnjaki sklicevali na to diagnozo, ko so tisočim žensk uničevali življenja in odvzemali prihodnost samo zato, ker je obstajal utemeljen sum, da imajo lastno voljo. Neobstoječo histerijo so v najboljšem primeru zdravili z vibratorji (in nedvomno tudi svojimi organskimi nadomestki le-teh), v najslabšem pa z elektrošoki, poleg tega so jih serijsko sterilizirali in dosmrtno zapirali v ustanove, hujše od zaporov.
Ena takšnih ustanov je bil Zavod za duševno in živčno bolne Hrastovec-Trate. Dedič njegovih prostorov, Muzej norosti, lepo predstavi položaj tam zaprtih norcev pred in po prihodu strokovnjakov. Dokler so jih čuvali neuki strežniki in strežnice, so kuhali, vrtnarili, pomagali na okoliških kmetijah ter skrbeli zase, kolikor so znali in zmogli. Ko so grad, v katerem je bil zavod, zavzeli strokovnjaki, pa so stanovalce nemudoma naphali z zdravili, okrog posestva zgradili zid, pripeljali kuharje, prepovedali vrtnarjenje in vsako drugo delo ter pričeli ljudi, ki se jim je od zaprtosti, brezdelja in brezupa mešalo, za najmanjše prekrške kaznovati s samicami, vezanjem, odrekanjem hrane in pijače, pretepanjem, ustrahovanjem, omamljanjem s še več zdravili in drugimi strokovnimi prijemi. In kaj zdaj ljudje počnejo v zavodih za duševno bolne ter vedenjsko in čustveno motene pod vodstvom strokovnjakov, če ne smejo početi ničesar, kar bi kakorkoli spominjalo na pravo, koristno, smiselno in plačljivo delo? Izdelujejo izdelke, ki jih nihče ne potrebuje, a jih ljudje kupujejo iz usmiljenja do revežev, ki jih izdelujejo. Takšna je strokovna doktrina …
Tak razvoj profesionalizma so doživele tudi druge norišnice, le da v njihovih prostorih ni muzejev, ki bi o tem pričali, ampak so še vedno profesionalne psihiatrične bolnišnice … Grozotam, ki se v njih dogajajo dandanes, lahko že leta sledimo v izvrstni reviji Kralji ulice, kjer so popisane iz prve roke oziroma iz množice prvih rok. Prav tako o njih priča skoraj sveža zgodba o vezanju otrok na posteljo in osamitvah v ZUDV Dornava, ki pa je že poniknila iz javnih občil, tako da ne vemo, ali se ta strokovni postopek še vedno izvaja ali pa je za znanstveno podprto mučenje otrok kdo odgovarjal. V spomin si lahko prikličemo tudi izpovedi obravnavancev psihiatrične klinike Ljubljana izpred dveh let o nasilju, ki so ga bili tam deležni, in odzivih direktorja Bojana Zalarja. Težko je reči, kaj od tega dvojega je bolj srhljivo … Povedno je tudi, da se niti en hudo šolan klinični psiholog ali psihiater (vključno z upokojenimi) vse do danes ni javno ogradil od takšne obravnave pacientov niti od izjav g. Zalarja (z eno si je pri neukem plebsu med drugim prislužil Bodečo nežo za leto 2023). Zalar je eden najbolj izobraženih in izkušenih strokovnjakov za zdravljenje duševnih motenj v Sloveniji. Kakšno zagotovilo za strokovnost in nezmotljivost psihoterapevtov je torej dolžina izobrazbe? …
Res je, da lahko resnični strokovnjaki, ki se ob pravem času znajdejo na pravem kraju, sprožijo velikanske izboljšave v življenju mnogih ljudi. Eden takšnih je bil italijanski psihiater Franco Basaglia, ki je dosegel, da so v Italiji zaprli vrata norišnic, razen za akutne primere, ter zagotovili obravnavo in zdravljenje duševnih bolezni v skupnosti. Zadeva tam deluje že več kot četrt stoletja – kljub temu, da imajo tudi v Italiji psihiatrične bolnike, ki se občasno znajdejo v črni kroniki. Pri nas so zaprli zgolj eno takšno ustanovo – že omenjeni Zavod za duševno in živčno bolne Hrastovec-Trate, pri čemer so večino tam zaprtih zgolj prestavili v druge tovrstne zapore, svetlobna leta daleč od skupnosti, v kakršnih ljudje sicer živimo …
Zgodovina zdravstva – zgodovina zdravniške strokovnosti – je polna postopkov, ki jih danes s pridom uporabljajo scenaristi trilerjev. Vse tegobe odrešujoče puščanje krvi in zdravljenje z arzenom sta le točki na neskončni listi čudaštev … Po drugi strani pa so zdravnika, ki je od kolegov prvi zahteval, da si umijejo roke, ko nehajo šariti po drobovju trupel in preden pričnejo šariti po rodilih nosečnic, ročno umaknili v norišnico, kjer je umrl prav od strokovnosti proti kateri se je boril (sepse) – in šele posthumno dokazal svoj prav.
Tudi druge panoge dela z ljudmi so polne strokovnosti, od katerih se človeku ježi koža. Vzgojno-izobraževalni prijemi so bili na primer stoletja neločljivo povezani z redno uporabo palice, zapiranja, ustrahovanja in poniževanja – če so imeli učenci srečo, da so bili brez motenj v telesnem ali duševnem razvoju ter pripadali pravi rasi, veri in narodu. Če je niso imeli, jih je strokovna prevzgoja v najboljšem primeru spremenila v razbojnike ali zapite čustvene razvaline, v najslabšem pa ubila. YHD je navsezadnje nastal, da bi ljudem omogočil beg pred zdravstveno in vzgojno strokovnostjo dela z invalidi. Glede na doslej zapisano nas ne sme presenečati, da se nezanemarljivemu številu strokovnjakov za poučevanje otrok še danes kolca za dobrimi starimi časi, ko so lahko otroke pošteno namlatili po prstih z ravnilom, če so po nesreči popackali zvezek s črnilom …
Je torej presenetljivo, da se ljudje po večgeneracijskih izkušnjah s strokovnjaki za šolstvo in zdravstvo zadnje čase raje zanašajo na lastno pamet in naravne postopke po vzoru prednikov, ki niso imeli toliko opravka s strokovnjaki? So neumni, ker ne zaupajo cepljenju, ali jih je zgolj strah grmade strokovnosti, ki tiči v vsakem odmerku cepiva? Je za pričakovati, da bodo bolj zaupali zdravnikom, ki jih prvič vidijo in jim je zanje očitno vseeno, kot lastnim občutkom, izkušnjam dobronamernih znancev in stricu Googlu? So res nori, če se v stiski raje zatečejo k nekomu z vikend tečajem, ki je prijazen, kot tipom s 15 leti izobraževanja, ki ljudi omamljajo, za več dni vežejo na postelje in – ne da bi jih kdo kaj vprašal – posiljene ženske javno zmerjajo z lažnivkami …
Za večino navadnih ljudi je prvi pokazatelj strokovnosti odnos – prav tista reč, ki jo mnogi strokovnjaki malone načrtno zanemarjajo. Prepričani so, da sta njihovo znanje in obravnava bolezni (ali neznanja) povsem zadostna. Strokovnost je žal skoraj vedno obogatena z nadutostjo … Strokovnost je tudi malodane edini argument v prid strogi ločnici med 'pravimi' strokovnjaki za duševno zdravje in vsemi ostalimi, ki nimajo pojma o pojmu. Navadnim smrtnikom nedoumljiva strokovnost naj bi jim namreč zagotavljala supermoč, da pri človeku v stiski, ki poišče pomoč, prepoznajo še tako skrito duševno bolezen, jo pravilno poimenujejo in jo pričnejo obstreljevati z ustreznimi zdravili.
Poleg duševno bolnih strokovno pomoč iščejo številni ljudje pod stresom, ki imajo težave z odnosi doma in v službi, so zgarani, neprespani, pregoreli, ustrahovani ali 'zgolj' žalostni, ker gre svet k vragu. Svet bi se podrl, če ne bi vse te množice žrtev družbe pristale na kavčih nadnaravno usposobljenih strokovnjakov, ki izmed njih vsake toliko izbezajo kakšnega dobro skritega duševnega bolnika kot iglo iz kopice sena. Kdor ni sposoben prepoznati in določiti duševne bolezni, je po mnenju nadšolanih psihologov in psihiatrov docela nesposoben komurkoli v stiski kakorkoli pomagati. Tudi kdor se je tonamerno izobraževal samo ubornih pet let, bo strankam v najboljšem primeru kradel čas in denar, v najslabšem pa žlobudral neumnosti in mirno gledal, kako njihove možgane cvre ta ali ona duševna bolezen – povsem nesposoben oceniti, kdaj ne gre zgolj za stisko, in ljudi napotiti k ta hudim strokovnjakom. Sploh pa pozabite na zaupne pogovore s prijatelji! Ti povsem neuki šarlatani nikakor niso sposobni oceniti, ali vam je le hudo ali pa se vam zares meša, zato so njihovi čas in poslušanje, opora in vzpodbuda, pomisleki in nestrinjanje, odgovori in nasveti … povsem brez haska, če že ne škodljivi.
Boj okoli psihoterapije me spominja na drugo okoliščino v zdravstvu, o kateri se zaenkrat še nihče ne krega. Sodobni način življenja in izobraževanja sta v zadnjih desetletjih širom sveta povzročila epidemijo slabovidnosti, ki je noben strokovnjak ne naslavlja, kaj šele odpravlja. Pri nas očala predpisujejo zdravniki za bolezni oči z 10-letno tozadevno izobrazbo. Zakaj; da bi med določanjem stopnje slabovidnosti pravočasno zaznali in pričeli zdraviti morebitno očesno bolezen? Roko na srce – dioptrijo enako dobro kot velestrokovnjak določi stroj, kakršnega imajo v večini optik; če bi nam zdravnik prepustil predalček s stekelci, pa bi si jo večina slabovidnežev s pomočjo optičnega tehnika zadovoljivo izmerila sama. Kaj pa očesne bolezni? Med slabovidneži je očesnih bolnikov komaj kaj več kot med ostrovidneži. Če oftalmologi slednjih ne lovijo po ulicah in jim preventivno raziskujejo očesnih ozadij, da bi tam našli skrite bolezni, bi lahko tudi slabovidnežem zaupali, da se bodo v primeru težav z očmi pravočasno sami obrnili nanje.
Psihologi in psihiatri, sprijaznite se: večina ljudi, ki se znajde v takšni duševni stiski, da je ne zmorejo rešiti sami, ni duševnih bolnikov in ne potrebujejo vašega silnega strokovnega znanja, kako se zdravi duševne bolezni. Potrebujejo neodvisno, zaupanja vredno, sočutno in dovolj strokovno osebo, ki jim bo pomagala pri iskanju rešitev, nič več.