Osem ur spanja,
ura zase v kopalnici,
tri ure za hrano
– od listka, kaj je treba kupiti,
do zlaganja iz pomivalca –,
ura za stvari
– od novih gat do likalnika,
od metle do avtopralnice –,
ura v službo in nazaj,
in osem ur službe.
-o-
Ostaneta dve uri za življenje:
za crkljanje in klepet,
za igro z otroki,
za pijačo s prijatelji,
za sprehod s psom,
izlet s kolesom,
šport in ples,
za prireditve,
serije in filme,
knjige, glasbo,
gledanje v zrak,
za sončni zahod
in za brezčas.
-o-
Za vikend je teh ur enajst,
in treba jih je polno izkoristiti,
da ne bi šle vnemar:
nekam iti,
nekaj doživeti,
priti domov poln vtisov in utrujen,
da veš, da si živel
– da si si s štiridesetimi urami dela
kupil dvaintrideset ur življenja,
praznike in dopust.
-o-
Za praznike se napiješ in nažreš,
saj si si zaslužil,
in malo se je treba sprostiti in izklopiti.
Proste ure ob vseh pripravah in pospravah
lahko meriš v minutah …
-o-
Dopust se začne in konča,
kot najtežji dnevi v službi,
vmes pa je zelo dolg vikend.
-o-
Med vikendom, praznikom ali dopustom,
se vsakih nekaj let lotiš nečesa,
za kar več let ni bilo časa.
Dvakrat ali trikrat ponoviš,
potem se ti ne ljubi več
– preložiš na čas, ko boš upokojen.
-o-
Takrat pa vnukom nadomeščaš starše,
delaš karkoli, ker ne znaš več brez,
se počutiš nekoristen in odveč,
ter obiskuješ zdravnika.
Si pa vzameš več časa,
ker ne moreš več tako hitro kot nekoč
– in dan se spet zapolni.