Hodim po puščavi. Pesek migota od vročine ali od vetra. Pogledam bolje. Na pesku so človečki. Mrgolijo, dokler mi seže pogled. Ničesar drugega ni, samo človečki na pesku, ki drvijo sem in tja kot stekli. »Scvrli se bodo,« pomislim, kajti res je vroče. »Kam se jim mudi, ko pa ni nikjer ničesar in je vse enako?« Pogledam jih od blizu in vidim, da prenašajo pesek. Vsak ima v naročju zrnce peska in z njim nekam teče. Drug na drugega se usajajo, da so si napoti, se zaletavajo in spet hitijo dalje. Ne vem, ali naj grem dalje, kajti pri vsakem koraku bi jih cel kup pohodil. »Bi se pri tolikšnem številu sploh poznalo? Jih je škoda, ko pa so vsi enaki in vsi delajo isto?«
Zaslišim vršanje. Izza obzorja prihaja peščeni vihar. Okoli je rjavo siv, znotraj pa črn kot najbolj temna noč. Pesek in človečki frlijo po zraku. Pokrijem si nos in usta. Vihar pride do mene. Zaprem oči in zagrne me tema.
Pravzaprav je nevihta. Strele treskajo in dežuje. Odprem oči. Plavam. Ni povsem temno. Vidim ladjo in na njej šerifa s klobukom in ostrogami. V rokah ima pištoli in strelja v vse smeri, tudi po posadki na palubi in navzdol skozi ladjo. Nastanejo luknje, skozi katere v notranjost dere voda. »Ti, pridi sem!« pokliče črnca. »Zakrpaj luknjo, da se ne bomo utopili.« Črnec gre v podpalubje in začne krpati eno od lukenj. Šerif ga ustreli in pokliče naslednjega. Ta nekaj ugovarja, zato ustreli še njega. Strelja po posadki in rjovi, naj gredo za hudiča krpat luknje, sicer se bodo vsi potopili. Vsi preživeli tečejo v podpalubje krpat luknje, šerif pa dalje strelja in besni, kako so nesposobni. »To se bo potopilo,« pomislim. Strela zadene šerifa, da se on in ladja zasvetita. Zdaj se dere v nebo in strelja naravnost navzgor. Medtem ladja potone.
Ostanem sam med velikimi valovi. Oprimem se kosa lesa. Ta naraste do velikosti splava, da lahko zlezem nanj. Pridruži se mi še en plavalec in reče: »Ko sem začel plavati, ni izgledalo tako hudo.« Neurje mine, morje se umiri in nebo razjasni. Prav lepo je: sonce, oblački, otoki in kopno, brodolomci pa plavajo po morju. Nekaj jih zleze tudi na splav, ki postane pomol. Odidejo, jaz pa sedem na kamne na obali in se posušim.
Izpod kamnov prileze kača. Uboga je videti. Koža ji razpada, rebra štrlijo ven, na obrazu ima plesen. Ta kača je zombi. Nekako se je ne ustrašim; nimam občutka, da mi kaj hoče. Odplazi se mimo mene. Sledijo ji druge – cele horde kač izpod kamnov. Tudi po morju priplavajo, zlezejo na kopno in oddrsijo dalje. Na gladini ostane le nekaj kačjih trupel, eno pa leži na kamnih.
Vstanem in se obrnem. Za mano je mivka, posejana z redko travo in grmičevjem. Kač ni videti. Grem naprej in se znajdem v Mongoliji. Mongolija je velika, zato potrebujem terenca. Vozim se, pokrajina pa se počasi spreminja. Ceste ni. Reko prečkam čez strugo. Ob njej stoji ribič s palico. Hočem ga nekaj vprašati, a vidim, da je okamenel.
Pripeljem do večih jurt in zakličem: »Držite pse!« To po mongolsko pomeni: »Dober dan!« A v jurtah ni nikogar. Tudi okoli jurt ni nikogar. Le nek pes pride. »Tebe pa niso držali?« ga vprašam. Ker je mrak, v prvi jurti zakurim v peči in grem spat. Pes je ostal zunaj, a se ponoči znajde notri. Prične rasti, da zavzame večino prostora, se postavi na zadnji nogi in zraste tako, da ima glavo v odprtini sredi jurte. »Kaj boš povedal?« ga vprašam. Spusti se nazaj na vse štiri, se pomanjša na velikost mačjega mladiča, zacvili in odide skozi zaprta vrata.
Zjutraj se zbudim v gobi. Jurta je postala goba. Zunaj je vse polno gob. Druga zraven druge so. Jaz pa Ata Smrk. Vidim, da je ves svet pokrit z gobami. »Kot je bil nekoč s tistimi človečki,« pomislim. Gobe bodo vse očistile in razgradile. »Bo sploh še kaj ostalo?« se vprašam.
Dvignem se nad svet, poln gob, in odplavam v vesolje. Tam je cel kup svetov, kjer se da živeti. Njihove podobe mi letijo pred očmi tako hitro, da ostane samo vtis. Pristanem na enem teh svetov. Čudno diši. Čudni zvoki so. Rastline so temnozelene barve, če so sploh rastline. Kar se oglaša, so najbrž živali. Mračno je. Nekaj se mi zaleti v glavo. Primem. Mokro je in sluzasto. Olupim. Znotraj je žareče rumeno. »Kot naše Sonce,« pomislim. Ugriznem, a ni užitno. »Oprosti!« rečem, olupek pogrnem nazaj in zadevo izpustim. Karkoli že je, odleti. Ne vidim, ker je temno. »Tako torej izgleda vnebovzetje,« pomislim. Ni ravno navdušujoče. »Raje bi bil med gobami.«
Znajdem se med gobami, pred svojo 'jurto'. Sonce sije. Diši po Zemlji. Ptiči žvrgolijo. »Od kod ptiči?« Pogledam gor. Vse polno jih je. V gobe si delajo luknje in notri gnezdijo. Lastovice si lepijo gnezda v kote med beti in dežniki. Na vrhu vsake gobe sta štorklji. Tudi žužki si delajo luknjice v bete. Med resicami dežnikov imajo čebele satovja.
Pride kuža. »Ja, kje si bil?« Pobožam ga. »Greva noter?« Odprem vrata. Za njimi je bet, ki se je povsem zarastel. »No, si bova pa izgrizla dom. Ješ gobe?« vprašam psa. Zagrizeva in si izgrizeva ležišče. »Za danes bo; jutri pa dalje!« Naslednji dan grizeva dalje. Čez nekaj dni imava dom. Tudi okno izgrizeva. Skozi priletavajo žuželke, za njimi pa ptiči, ki jih lovijo. »Tako se da živeti,« rečem. Zleknem se na kavč iz nepojedenega beta, pes pa zraven. S police vzamem knjigo, a se razsuje v prah. »Nič, bom pa zadremal in bom sanjal zgodbo. Ta se ne bo razsula v prah.« Zadremam, kuža pa zraven mene. »Lahko noč!«