Novi sošolci je dokumentarec o kosovskih šolarjih v slovenskih šolah. Ne pokaže samo tega, kam so prišli, ampak tudi, od kod so odšli. Na Kosovu je Srbija 10 let, med letoma 1989 in 1999, izvajala dosledno raznarodovanje, ki ga je v zadnjih treh letih 'obogatila' z vojno. Kosovcem se je dogajalo, kar se je dogajalo Slovencem v fašistični Italiji od 1922 do konca 2. svetovne vojne, v milejši obliki pa tudi kasneje. V šolah se je izvajal srbski učni načrt v srbščini in cirilici. Kosovski učitelji so na skrivaj izvajali vzporedni pouk v nagnetenih stanovanjih, brez opreme, pripomočkov, z učbeniki iz Albanije, kjer je v uporabi precej drugačno narečje. Če so Srbi zalotili učence na poti v takšno šolo ali iz nje, so jih nadlegovali, ustrahovali ter jim uničevali zvezke in učbenike. Med vojno so načrtno minirali in porušili veliko šol. Kosovci so svoje šolstvo na pragu novega tisočletja začeli tako rekoč iz ničesar. In mimogrede, kar se je dogajalo Slovencem pod italijanskim škornjem, se je dogajalo Kosovcem pod škornjem Habsburške monarhije in Kraljevine Jugoslavije, v milejši obliki pa tudi v SFRJ: trpinčenje, prisilne preselitve, pokoli … Ti ljudje so že 150 let na udaru srbskih uničevalnih valov, in naslednji val že leta zgolj čaka na ugodno priložnost …
Že prej sem se spraševal, zakaj Kosovci za časa SFRJ v svetu glasbe, filma in književnosti tako rekoč niso obstajali. Nisem pa se spraševal, koliko je jugoslovanski svet glasbe, filma in književnosti obstajal na Kosovu. Najbrž manj kot drugod. Celo veliki povezovalec Jugoslovanskih črepinj Balašević ni nikoli nastopil na Kosovu … Zdaj mi je odgovor morda bolj jasen: Kosovci so se v tej združbi počutili še bolj tuje kot pridni, urejeni, delavni, srednjeevropski Slovenci. Medtem ko so nas 'pravi' Jugoslovani spoštovali, smo njih vsi po vrsti prezirali. Imeli smo jih za nekakšne pridne Rome, ki namesto glasbe delajo sladoled. Zakaj bi ti Neslovani prispevali h 'kulturi' rojakov, ki njihove kulture sploh ne priznava?
Primerjave z Romi nisem dal kar tako. Kot pokaže dokumentarec, s Kosovci tudi ravnamo podobno kot z Romi. V kranjski osnovni šoli s prilagojenim programom je že tretjina učencev Kosovcev. Ker ne znajo jezika, ne morejo slediti pouku v rednih šolah. Zaradi dolgega časa počnejo neumnosti, izgubljajo veselje do učenja in imajo slabe ocene. Na kosovskem podeželju bi končali izredno slabo redno osnovno in srednjo šolo, nato pa ne bi dobili službe. Tu končajo prilagojen program in morda kakšno poklicno šolo ter takoj dobijo delo, kakršnih Slovenci ne opravljamo več. Kaj je bolje?
Dokumentarec odpre tudi vprašanje, ali je bolje priseljenske otroke brez znanja slovenščine vključiti v redni pouk in jih dopolnilno učiti jezika, ali jih najprej naučiti osnov slovenščine ter jih dati v razred leto kasneje. V prvem primeru je pouk zanje čista muka, v drugem pa morajo iti skozi dve vrsti pouka in dva postopka vključevanja med vrstnike. Kaj je manj grozno?
Med gledanjem filma so se mi utrinjali dogodki iz življenja, v katerih so nastopali Kosovci ali Albanci. V skoraj vseh sem bil priča, kako so potegnili kratko … V osnovni šoli smo bili učenci drug drugemu volkovi. Ko je kdo pokazal kanček šibkosti, je najbližji lopnil po njem. Prišleki, ki niso znali in razumeli slovensko, so bili trajne tarče … Ko sem malo po zadnjih balkanskih vojnah kolesaril po Grčiji, Makedoniji in Črni gori (bil sem v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah in Vojvodini, le na Kosovu še nikoli), so mi vsi, ampak res vsi Grki, Makedonci in Črnogorci, s katerimi sem se pogovarjal več kot minuto, položili na srce, naj nikar ne grem v Albanijo, ker me bodo okradli, oropali, mi izrezali ledvice ali me ubili … Imam prijateljico, ki je napol Kosovka in jo je življenje bolj teplo kot božalo … Na delavnicah pomoči z umetnostjo sem imel sošolko, učiteljico v osnovni šoli, ki mi je povedala, da je okarala dva učenca, ker sta na nekem pohodu drug z drugim govorila albansko. Od mene je pričakovala potrditev, da je ravnala pravilno. Ni je dobila: »Če se drugi otroci med seboj pogovarjajo v materinščini, ni razloga, da se ta dva ne bi smela.« … V koloniji ZPM, sem kot vzgojitelj vodil četico 13-16-letnih razbojnikov. Kadarkoli sem pogledal stran, je nekomu tekla kri. Eden je bil kolovodja, drug je bil zloben kar tako, tretji je bil sin vzgojiteljice, ostali pa so sodelovali kot storilci ali žrtve. Bil je tudi en opazovalec – majhen vljuden kosovski deček, ki je spretno lovil ravnotežje med njimi, ne da bi ga enkrat samkrat prevagalo na eno ali drugo stran. Nekega dne je bila na bližnjem stadionu tekma. Naročili so mi, naj izberem dva najbolj pridna otroka iz skupine, ki ju bodo peljali na ogled. Poklical sem tega dečka, naj pride bliže. Glavo je nemudoma zgrbil med ramena in prišel kot polit cucek. Na čelu mu je pisalo: »Kaj sem spet ušpičil?« Seveda je bil vesel vstopnice, jaz pa se še danes sprašujem, od kot temu otroku tak odziv, če nikakor ne daje povoda, da bi ga moral človek okregati … Nekoč sem delal kot spremljevalec otroka v vrtcu, kjer sem zaradi spora s sodelavko prijavil mobing in vzel bolniško. Vodstvo spora ni želelo razrešiti, ampak je prepričalo s Kosova priseljene starše, da so otroku preklicali odločbo za spremljevalca, mene pa so lahko odpustili … V drugem vrtcu smo imeli otroka s Kosova, ki namerno ni govoril slovensko, ni sodeloval pri dejavnostih, igral se je sam, s hrbtom proti ostalim, niti jesti ni hotel. Med jedjo se je igral, kar je seveda motilo ostale. Nekega petka sem ga posadil predse in skupaj z njim sedel za mizo, pri čemer sem neprizadeto vztrajal do konca obeda, čeprav se je upiral in me popraskal po rokah. Ali je bilo to vzgojno ali ne, ne vem, je pa imelo učinek. V ponedeljek, ko je prišel, sem imel roko na mizi, še vedno popraskano. S prsti je nežno dregnil vanjo. Dregnil sem ga nazaj. Poigrala sva se s prsti … in od tistega dne se je vključeval v dejavnosti, se igral z otroki, z mano je hodil po hrano in po obedih sva skupaj očistila voziček, tudi pogovarjal se je, a dosledno v albanščini … Spoznal pa sem tudi Kosovko, ki je prišla v Slovenijo narediti magisterij iz programa COBISS, ki ga je kasneje vpeljala na Kosovu. V pol leta je govorila bolje Slovensko kot večina naših samozvanih domoljubov … In nenazadnje, v koronskih letih mi je več nepovezanih znancev, prijateljev in sorodnikov izrazilo odpor do naraščajoče prisotnosti Kosovcev v Kranju. Dobil sem vtis, da so Kranjci tam že ogrožena vrsta. A ko sem se kasneje spet sprehodil po Kranju, ne le, da se nisem počutil ogroženega, ampak sem se moral kar potruditi, da sem opazil tistih nekaj Nekranjcev …
Prav v tem Kranju in iz istega razloga je režiser, igralec, TV voditelj in novinar Toni Cahunek prišel na zamisel, da posname svoj dokumentarec, o čemer sam več pove tule. Dokumentarec naredi to, kar počno dobri dokumentarci – zadeve, ki so ti za silo znane, pokaže z zornih kotov, s katerih jih sicer ne bi pogledal. Vidiš Kranj in Slovenijo skozi oči kosovskih delavcev, njihovih žena in otrok. Daleč od tega, da bi bila ta slika samo slaba; vse barve in odtenke ima … Slišiš Slovence, ki prišleke ne le opazijo, ampak tudi poznajo, z njimi delajo, tkejo stike in se učijo albanščine … Slišiš učitelje na Kosovu in vidiš tamkajšnje šole … Kultura ni to, kar je treba braniti pred prišleki; kultura je, da si nase sposoben pogledati skozi oči prišlekov …