Umetnost je mrtva. Sicer še miga, a za obstoj družbe je nepomembna. Na nič več ne vpliva. Skoraj nikogar ne nagovarja. Ljudje so preklopili na računalniške igre ter polpismeno nakladanje, neokusne selfije, brezvezne posnetke in ropot z veseljem do posluha na družabnih omrežjih. Vsak je umetnik in vsi smo občinstvo. Tisti bolj 'umetniško' navdahnjeni križarijo tudi po morju pretočnih filmov in serij, poslušajo pop, posegajo po zgodbah za duhovno rast in lažnih (avto)biografijah ter hodijo na “evente”.
Nove prave umetnosti skoraj ni več. Umetnost je postala “just bussiness”. V trženje se vlaga več denarja kot v proizvodnjo. Če umetnina ne bo povrnila vložka, se ne proizvede. Novi žanri ne nastajajo več. Umetnine so tezne: skrita večplastna sporočila niso več posledica dobre zgodbe, ampak je zgodba osiromašena in okleščena na 'jumbo plakat' za enoplastno sporočilo. Hollywood s tekočega traku spušča skoraj izključno ponovitve in predelave starih umetnin. Kot pravi islamski učenjak Shahid Bolsen, sta v ZDA tako proizvodnja kulturnih dobrin kot upor proti prevladujoči kulturi v rokah bogatašev, “produkcijske hiše” pa bi se morale preimenovati v “reprodukcijske hiše” (Shahid sicer ne vidi brun v svojem muslimanskem očesu, a bruna v očeh zahodne družbe razčlenjuje brilijantno do zadnje iveri).
Raziskave potrjujejo, da je zahodna družba v povprečju vedno manj pismena. Kaj to pomeni? Ne le, da se vedno težje izražamo in razumemo drug drugega; pomeni, da niti sebi nismo več sposobni objasniti, kaj se (nam) dogaja. Neizmernega navdušenja in strahu ob res bednih sposobnostih izražanja umetne inteligence si ne znam razložiti drugače, kot da odražata našo lastno besedno omejenost. Umetna inteligenca je res sposobna 'štancati' zgodbe in slike, pesmi in glasbo, ki jih povprečen odjemalec težko loči od človeških izdelkov. A ta podatek ne pove toliko o veščinah umetne inteligence kot o kakovosti človeških zgodb in slik, pesmi in glasbe ter o dojemljivosti občinstva. Umetnost se je pretopila v kič.
Kako je prišlo do tega? Umetnost je, kot šport, sčasoma postala sredstvo malomeščanov, da postanejo smetana družbe. Nudi izhod iz sivine, razgibano delo, potovanja, spoznavanje novih ljudi, nagrade, slavo in nesmrtnost, včasih tudi bogastvo. Za slednjega je sicer treba biti nadarjen, lep, imeti srečo in ne živeti v Sloveniji. Za vse ostalo pa se moraš zgolj omrežiti v umetniško srenjo ter 'štancati' umetnine kot norec. Pri nas zadostuje, da narediš sprejemca na akademijo in se prepustiš toku. In kaj lahko malomeščani naštancajo drugega kot kič? Občinstvu drugih malomeščanov postavljajo ogledalo, v katerem vidijo popačeno podobo čudakov in odpadnikov, pa 'najnižjih' in 'najvišjih' slojev družbe, ki umetnosti ne spremljajo, ter lepo sliko sebe, ki jo spremljajo, so dojemljivi in čuteči.
Tak'le 'mamo. Niti umetna inteligenca tega ne zna bolje … Še …