Socializem in kapitalizem imata vsak svoje dobre in slabe strani. Kako bi danes živeli, če bi bili ob osamosvojitvi zmožni dvomišljenja – če bi oba ustroja merili z istimi vatli in od njiju pobrali najboljše?

Bolj je svet razdvojen, razčetverjen, razdeseterjen, bolj smo črno-beli, enostavni in predvidljivi. Kjer se kregata dva, je možno, da ima tretji prav? Je možno, da imata prav oba ali se oba motita? Si ne dovolimo razmišljati na ta način ali tega nismo več zmožni?
Ondan je Levica, edina vladna stranka, v kateri tu in tam vidijo tudi onstran svojega žepa, izčlanila svojega paradnega buldoga Miho Kordiša. Pop TV ga je soočila z Levičino hišno medvedko Natašo Sukič. Predstavila sta vsak svoj pogled na to, kaj Levica je, kaj bi lahko bila in kaj bi morala biti. Oba imata prav. Prav obeh je nezdružljiv: če deluješ na en način, nikakor ne moreš delovati na drugega … V resnici pa Levica deluje na tretji način. Prav zato ne more doseči ničesar omembe vrednega, zaradi česar obstaja, in se diči zgolj z lepotnimi popravki. Levica ni nastala zato, da bi upočasnila bogatenje in siromašenje, ampak da bi ju najprej ustavila (zmerna struja), nato pa zmanjšala (skrajna struja). Ni nastala zato, da bi bila tiho ob nepreglednih pripravah za gradnjo podcenjene in prevelike jedrske elektrarne ter kopice hidroelektrarn povsod, kjer je to še možno, ampak zato, da so te gradnje strokovno podprte, res nujne in okoljsko čimbolj vzdržne (zmerna struja), obenem pa zmanjšujemo porabo (skrajna struja). Ustanovni cilj Levice ni, da proizvodnja in poraba, onesnaževanje, izpusti toplogrednih plinov, krčenje rodovitne zemlje in oboroževanje namesto pospešeno naraščajo enakomerno, niti da ostanejo na trenutni ravni, ampak da pričnejo upadati (zmerna struja) in se zmanjšajo na raven, ki omogoča dolgoročno preživetje človeštva (skrajna struja). Levica ni tu zato, da salonsko brani kapitalizem pred fašizacijo, temveč da ga postopkovno (zmerna struja) ali na vse možne miroljubne načine (skrajna struja) nadomesti s socializmom. In nenazadnje, Levica ni prevzela Ministrstva za kulturo zato, da bi iz prve vrste gledala propad javnih občil, ampak da bi jih zaščitila pred vmešavanjem bogatih in vplivnih (zmerna struja) ter novinarjem zagotovila pogoje za kakovostno delo (skrajna struja). Trenutno Levica ne počne ničesar od tega, ampak se spreminja v SD, kakršni so bili pred nekaj leti …
Nekaj dni prej so profesorju Univerze v Mariboru preko detektiva vročili odpoved delovnega razmerja, ker ni izkazal pogojev za napredovanje v višji strokovni naziv. Študentje so se uprli in Filozofsko fakulteto okrancljali z napisi: »Vsi smo Friderik Klampfer«. Večer je 18. 3. objavil sočustvovanje Bojana Musila s Friderikom ter Rudija Klanjška z dekanom in rektorjem. Bilo je črno-belo; če si dal prav enemu, nikakor nisi mogel dati prav drugemu. Na Friderikovo stran tehtnice sta se nekaj dni kasneje postavila še Boris Vezjak in Marija Javornik. Prvi je sočustvoval z visokošolskimi profesorji, ki da so v svojem pehanju za napredovanji in nazivi žrtve objavljanja v nekih hudih in navadnim smrtnikom nedostopnih revijah ter točkovanja na podlagi teh objav. Friderik naj bi torej odlično predaval, znanstvenoraziskovalno delo pa mu ni šlo najbolje od rok. Marija pa je predstavila težave, ki jih ima sindikat tako v odnosu do vodstev univerze in fakultet kot v odnosu samih profesorjev do svojega dela. Vmes je svoj piskrček pristavila tudi Vesna V. Godina, ki je naš kratkovidni razgled po svoji stari navadi razširila s Friderika, Maribora in Slovenije ter nam predstavila širšo sliko univerzitetnega ustroja, ki današnje žrtve kali v bodoče storilce. In to je zaenkrat edini odtenek sive v tej zgodbi, ki je vse prej kot črno-bela in enoplastna …
A vsi nismo Vesna V. Godina. Tudi kadar zapustimo svoje lične vrtičke in domače loge ter se opredeljujemo do svetovnih zadev, to redko počnemo svetovljansko. Ko je Rusija napadla Ukrajino, je veljala za čisto zlo, ki ga je treba na vsak način onemogočiti in po možnosti trajno onesposobiti. Ukrajina pa se je vsled vojne iz države tajkunov, pijancev, prostitutk, sirot in brezdomih otrok naenkrat prelevila v biser demokracije, deželo, povsem drugačno od Rusije, ki ji do tega, da bi izpolnjevala pogoje za polnopravno članstvo v EU, manjka le drobec lepotnih popravkov. Zdaj se je plošča naenkrat obrnila. Donald je v Vladimirju našel očka, Nemcem se kolca po ruskem plinu, Ukrajina pa ni dovolj velika, da ne bi mogla propasti. Namesto očetovskega Vladimirja, ki zgolj brani mater Rusijo pred bližino Nata in EU, je zlikovec postal Volodimir, ki se trdovratno brani po Krimu izgubiti še eno zaplato domovine, preostanek pa podariti stričku Donaldu. Kdorkoli, kdajkoli in kakorkoli govori o tej vojni, vpletene države in voditelje označi ali kot dobre ali kot hudobne. Nekdo je vedno poosebljenje zla, ozkogledosti in nesposobnosti, nekdo drug pa junak, ki dela svojo državo spet veliko. Pa vsi vemo, da Vladimir in mnogi Rusi Ukrajine ne vidijo kot države, Ukrajincev pa ne kot naroda, in če bi jim Ukrajino uspelo zavzeti, bi tam izvajali dosti hujše nasilje, kot ga zdaj. Vemo tudi, da sta NATO in EU vztrajno rinila proti Rusiji s polnim zavedanjem, da bo to slejkoprej imelo prav takšne posledice, kot jih ima. Vemo, da je CIA prilila olja na ogenj oranžne revolucije, in slutimo, da je razstrelila plinovod v Baltskem morju (če bi ga kdo drug, bi bilo to že znano in bi udrihali po njegovem barbarstvu). In vemo, da je Ukrajina zavožena država, v kateri bi bilo življenje tudi brez vojne težko in brez upanja na izboljšanje. Še najbolj svetla točka v tej mori je narodnoosvobodilni boj, a tudi to je zgolj ubijanje in umiranje, pohabljanje in posiljevanje, rušenje in uničevanje. Vojna morda res ni rešitev, a v trenutnih razmerah tudi mir ni. V najboljšem primeru bo prinesel še eno Bosno in Hercegovino, državo brez prihodnosti, ki stoji zamrznjena v času in čaka, da nekdo dvigne zastor za drugo dejanje …
Tudi države, ki so se borile med svetovnima vojnama, so bile ena hujša od druge. Nemčija je bila najhujša, ja, a zaveznice niso bile nič boljše od nje, le da so podobne stvari, kot jih je Nemčija počela v Evropi, vršile v svojih kolonijah. Svetovni vojni sta bili vojni med državami, ki so vsemu preostalemu svetu stoletja počele to, kar bi Rusija in ZDA radi naredili Ukrajini, Izrael in ZDA pa Palestini. Polne riti svetovnih bogastev jim niso bile dovolj in so sklenile, da bodo izropale še druga drugo. Ko so Evropo zravnale z zemljo, pa jih je bojda končno srečala pamet in zdaj pametujejo vsem ostalim državam, kako je treba živeti, biti demokratičen in še naprej polniti račune zahodnih podjetij.
So ZDA dobre ali slabe? Doslej so v EU veljale za svetilnik svobode in demokracije – ne glede na svoje do vratu krvavo 'izvažanje demokracije' ter domače trpinčenje nebelcev, komunistov in mavričarjev. ZDA so v vseh ozirih – ravni demokracije in človekovih pravic, kakovosti življenja in varnosti – država tretjega sveta. Življenje večine prebivalcev ZDA ni prav nič boljše od življenja večine prebivalcev Mehike, Čila, Iraka in vseh drugih držav, kjer bi danes živeli dosti bolje, če bi jih ZDA v preteklih desetletjih pustile pri miru. Edino, po čemer se trajno zavožene ZDA razlikujejo od svojih trajno zavoženih žrtev, je dejstvo, da so vojaška in gospodarska velesila – pa še gospodarska so bolj po zaslugi orožja kot po zaslugi kakovosti in količine svojih izdelkov in storitev. A prav takšne, kot so, so pred 80-imi leti rešile Evropo pred nacizmom – skupaj z boljševiško Rusijo, ki prav tako ni bila nič boljša ne od ZDA ne od Vladimirove Rusije ne od osvobojenih evropskih držav, v katerih so grobovi vojakov rdeče armade …
Smo na pravi strani zgodovine? Smo bili na pravi strani zgodovine v SFRJ kot vodilna članica neuvrščenih držav? Smo bili na pravi strani zgodovine, ko smo se osamosvojili od te SFRJ (in spotoma izbrisali vsakega 78. prebivalca), ko smo se pridno včlanili v EU in pokorno podredili zahtevam Nata? Smo na pravi strani zgodovine, ker se še vedno gremo gospodarsko in kulturno izmenjavo z Izraelom? Smo na pravi strani zgodovine, ker smo priznali Palestino ter si dovolimo o njej naklonjeno govoriti in pisati? Smo na pravi strani zgodovine, ker se ne besedno ne gospodarsko ne vojaško ne vtikamo v nobeno izmed ostalih 50+ vojn in vojaških spopadov? So odgovori na takšna vprašanja preprosti in enoznačni?
Seveda niso. Socializem in kapitalizem imata vsak svoje dobre in slabe strani. Če enega od njiju brezprizivno zavračamo, zavračamo tudi njegove dobre strani. In ko drugega brezprizivno sprejemamo, sprejemamo tudi njegove slabe strani, ki jih oni drugi nima. Kako bi danes živeli, če bi bili ob osamosvojitvi zmožni dvomišljenja – če bi oba ustroja merili z istimi vatli in od njiju pobrali najboljše? … Zdaj pač težimo k bogastvu in slavi. Sami sebi smo oprali možgane, da sta to sopomenki za uspeh in srečo, čeprav nas rumeni tisk in resni dokumentarci kar naprej obstreljujejo z zgodbami, ki dokazujejo nasprotno. Zdaj lahko celo v živo spremljamo, kako prazna so življenja milijarderjev in kako jim te praznine nikakor ne uspe zapolniti z ničemer, kar se da kupiti. Prav tako v živo pa lahko te dni spremljamo tudi trume Srbov, ki si vsak dan težje kupijo nujne reči, obenem pa so njihova življenja dosti bolj polna smisla, kot so bila še nekaj mesecev nazaj …
Vidimo, a nočemo videti. Razumemo, a nočemo razumeti. Očitno nas dvojna narava stvari bega. Odtenki sive nas plašijo. Barvam se izogibamo. Kot da se bojimo misliti, primerjati, dvomiti, gledati stvari v globino in širino, si premisliti … A po drugi strani izkazujemo dvomišljenje tam, kjer ni na mestu. O družabnih omrežjih in umetni inteligenci že dolgo nihče ne pove ničesar dobrega, a jih še naprej vestno uporabljamo. Isto velja za stalno prižganost, dosegljivost in selfije. Prav tako dobro shajamo z dvojno naravo mamil, nezdrave hrane, pomanjkanja spanja in divjanja z avtom. Skrbijo nas podnebne spremembe, medtem pa kupujemo nepotrebne in odmetavamo še uporabne reči – v ločene zbiralnike, iz katerih romajo na skupno smetišče … Mislimo in hkrati ne mislimo. Dvomišljenje je na avtopilotu …
Kje pa naj bo? Če bi ga vzeli v roke in začeli uporabljati, bi se spremenili. Postali bi čisto drugi ljudje. Počeli bi druge reči in drugače. Spremenili bi svoj odnos do sveta, drugi bi spremenili svoj odnos do nas in svet bi za nas postal drugačen. Bili bi Vučić, ki se mu je zgodila Srbija. Kdo to hoče? Kdo je na to pripravljen? Vsekakor je bolj običajno dati možgane na avtopilota in pustiti, da gre svet k vragu sam od sebe …
pred 2 dnevoma