Vse se je začelo januarja, ko je nekdo na ograjo Gimnazije Jovan Jovanović Zmaj v Novem sadu napisal grafit: “ћаци у школу”, v latinici: “ćaci u školu”. Kot je značilno za podpornike fašističnih državnikov, je tako slabo pismen, da niti stavka s tremi besedami ni zmogel napisati brez dveh napak že pri prvi črki. Stavek je začel z malo začetnico in napisal “ћ” (ć) namesto “ђ” (đ). Morda ni bil nikoli đak (dijak), bo pa za vse večne čase ostal ćak oz. ćaci, kot so njega in njemu podobne krstili pismeni Srbi. Vest o grafitu je 22. 1. objavil novosadski Portal 021. Ostalo je zgodovina …
K tej zgodovini so obilno prispevali sami ćaci, torej Aleksandrovi podporniki, ko so malo pred doslej največjim shodom pismenih Srbov zavzeli Pionirski park v Beogradu, postavili podarjene šotore, razstavili podarjene visokošolske učbenike in grelce ter žulili podarjeno hrano, na koncu pa za sabo pustili podarjeno smetišče. Poimenovali so se “Študentje 2.0”, ki želijo nazaj v šole. To je bilo tudi edino, kar so bili v stanju povedati novinarjem; uporaba besed – govorjenih ali napisanih – pač ni njihova močna plat … Ker je bilo celo naročnikom “Ćacilenda” jasno, da gre za bedake, ki lahko nehote naredijo kolosalno neumnost, ki jim bo škodila, so jih ogradili, obdali s traktorji in njihove vrste okrepili z ostarelimi vojnimi zločinci rdečimi baretkami, da so bili res pod nadzorom. A tudi to ni pomagalo; ponoči je nek v nindžo oblečen ćaci uničil traktorje, ki so bili last Aleksandrovih podpornikov.
Kljub temu, da si zaslužijo posmeh, je ćacije možno razumeti. To so: mulci, ki jih politika ne zanima; liki srednjih let, ki so včlanjeni v 'partijo' ker tako lažje delajo, kar pač delajo; in starci, ki jim je pripadnost voždu omogočila kariero, kakršne sicer glede na svoje sposobnosti nikoli ne bi imeli. Ko takšnim ljudem ponudiš izlet, pijačo, hrano in zabavo za to, da po dveh ulicah nesejo transparent, malo skandirajo in nekaj zapojejo ali pa nekje prespijo v šotoru, bodo to naredili. Zakaj pa ne bi? In kaj naj bi bilo s tem narobe? Navsezadnje je bil Aco še nekaj mesecev nazaj zvezda, ki ji je srbski narod jedel iz roke. Za našo evropsko komisarko Marto je še vedno zvezda. Za šefico EU Ursulo in njenih 40+ razbojnikov bo Aco zvezda, dokler bo preko njega vodila pot do srbskih zalog litija. Zakaj torej ne bi bil zvezda za mulca, ki po vseh merilih razume dosti manj kot Marta in Ursula?
Navsezadnje: če so ćaciji Acovi podporniki, sta ćacici tudi Marta in Ursula. Tudi Zoki je ćaci. In kaj v tem primeru reči o razgledanih, strpnih in svetovljanskih Ljubljančanih, ki so ga množično podprli na zadnjih županskih volitvah, ko se je že s Šmarne gore videlo, da ni prav nič boljši od ćacija Acija? … Naziv “ćaci” torej ni ustrezen zgolj za trinoge in njihove častilce, za prave in ljubiteljske fašiste, ampak tudi za 'navadne' kapitaliste, liberalce, vojne hujskače in nasilneže. Ustrezen je za večino 'civiliziranega' človeštva. Ćaciji so vsi Srbi, ki so 30 let volili vlado, proti kateri zdaj protestirajo. Ćaciji so vsi, ki so se 30 let posluževali vez in poznanstev ter dajali in sprejemali podkupnine, zdaj pa študentom, ki so jim s tem uničili preteklost in priskutili sedanjost, nastavljajo sadje in pečejo pite …
Ćaciji iz Ćacilenda si vsekakor zaslužijo posmeh. Toda, a si mi zaslužimo, da se jim lahko posmehujemo? Vsi po vrsti na tak ali drugačen način podpiramo in vzdržujemo samouničevalno družbo, ki si na vodilna mesta kar naprej postavlja Acote in Zokije, Marte in Ursule, Vladimirje in Viktorje, Kamale in Donalde, Janeze in Roberte, … – ćacije, ki so eden hujši od drugega. Bodimo dosledni: ali se posmehujmo vsem – torej tudi sebi – ali nikomur! Ali pa gremo vsi skupaj v šolo in se naučimo sobivati. Nič ne pomaga, če se delamo norca iz neumnih, nesposobnih, nezanesljivih, sebičnih in polpismenih ćacijev … ali oni iz nas zaradi nekih naših pomanjkljivosti. Nič ne pomaga, če se delamo norca drug iz drugega. Tako samo krepimo vsesplošno užaljenost, zagrenjenost, sovraštvo in uničevalno slo. Iz te snovi se tkejo ćaciji, ki jih volimo, da v našem ali njihovem imenu, s sklicevanjem na naše ali njihove vrednote ter na nam ali njim blizek način vodijo svet k vragu. Ćacijev se lahko rešimo le tako, da nehamo biti ćaciji …

(Vir fotografije: N1info.rs)