»Zavarovati moramo demokracijo in ohraniti naš način življenja!« je mantra, ki si jo zadnje čase praskamo iz ušes kot odvečno maslo. »EU je obkrožena z avtokratskimi režimi, od znotraj pa jo razjedajo populisti.« Zunanji in notranji sovražnik torej, s katerima državljane sicer strašijo v nedemokratičnih in populističnih državah … za katere je značilna tudi cenzura, podobna tej, ki jo širom EU doživljajo Rusi in privrženci Palestincev, kajti: »Svobode ne damo!«
“Demokracija”, “avtokracija”, “populizem”, “svoboda” so besede, ki so izgubile pomen, če so ga sploh kdaj imele. Vrnimo jim ga … ali poiščimo!
DEMOKRACIJA bi v osnovi pomenila, da ljudstvo, celotno ljudstvo, razpravlja in odloča, kaj je treba narediti, nato pa izbere državnike, ki to naredijo. Ti 'oblastniki' imajo oblast zgolj nad tem, kako zadeve izpeljati. Ko jih izpeljejo, se vrnejo v “amorfno gmoto” ter kot njen del odločajo o naslednjih dejanjih in izvajalcih … Samo to je demokracija; vse ostalo je beseda, prilepljena na krneki. Nimam podatka, da bi kdaj kje že obstajalo kaj takega na ravni države …
AVTOKRACIJA pomeni, da en človek odloča, kaj in kako je treba narediti, ter izbere kljukce, ki to naredijo. Ti oblastniki so za svoja dejanja nagrajeni z bogastvom, pravico do določene mere samopašnosti in izvzetjem iz zakonov, ki veljajo za “amorfno gmoto”. Če avtokratu niso povšeči, pa lahko padejo povsem na dno “amorfne gmote” ali še globje: pod zemljo ali na dno morja …
Za razliko od demokracije avtokracija dejansko obstaja. Veliko njenih pojavnih oblik se celo imenuje “demokracija” … Razlika med 'demokratično' in pravo avtokracijo je zgolj v odtenkih: koliko bogastva si lahko kljukci nagrabijo in kako … so lahko samopašni javno ali morajo to skrivati in tajiti … se jim, ko padejo v nemilost, sodi v skladu z zakoni ali z odredbo avtokrata … ali obdobje nemilosti preživijo na svobodi, v ječi, v taborišču ali ga ne preživijo …
POPULIZMA se poslužujejo tako 'demokratični' kot pravi avtokrati. Njegovo jedro je nakladanje oblastnikov, da sami izhajajo iz ljudstva, da so del ljudstva, da ljudstvo razumejo, da delajo za ljudstvo in da jih ima ljudstvo rado. Razlika je le v tem, da 'demokratični' avtokrati, če to govorijo, lažejo, pravi pa govorijo resnico. Demo-avtokrati so namreč vsi po vrsti pripadniki najmanj višjega srednjega razreda, ki večine običajnih tegob ljudstva niso nikoli doživeli na svoji koži. Morda jih znajo našteti, ne znajo pa si predstavljati življenja z njimi. Delajo za 'ljudstvo' svojega sloja – za ljudi, s kakršnimi so obdani večino življenja. Amorfna gmota jih živih ne more videti … Pravi avtokrati pa po drugi strani stopijo na rdečo preprogo naravnost izza točilnega pulta, ker jim je po spletu dogodkov padla sekira v med in je njihovo žlobudranje, kako bi oni vse porihtali, meso postalo. Izhajajo iz ljudstva, so del ljudstva, ljudstvo razumejo in ljudstvo jih ima rado. Sicer pa tudi oni delajo za svoje 'ljudstvo' – za sorodnike, prijatelje in druge tolovaje …
Najsibodo takšni ali drugačni, so oblastniki brez SVOBODE, razen če jo sami pri sebi enačijo z bogastvom in samopašnostjo. Če hočeš biti oblastnik, se moraš najprej omrežiti ter z množico kljukcev ohranjati in krepiti dobre odnose. Delaš usluge in umazane posle, terjaš usluge in umazane posle. Tvoja zasebnost je pod nadzorom tajnih služb (in rumenih javnih občil). Bolj s trdo roko vladaš, z več trdorokci si obdan. Če pokažeš šibkost ali pretirano samovoljnost, planejo po tebi in te strejo. Sta Putin in Macron svobodna? No, Macron se lahko umakne …
Morda prav zato državniki vseh vrst in oblik čutijo tak odpor do amorfne gmote – tudi če so izšli iz nje. Zdi se jim namreč, da smo mi svobodni: da lahko govorimo in počnemo, kar hočemo; izgledamo in se obnašamo, kakor hočemo; gremo, kadar in kamor hočemo; se družimo, s komer hočemo; njih zaničujemo in se jim posmehujemo; obenem pa nas redkokdo sovraži tako, kot mi sovražimo njih, ne glede na to, kaj počnejo in kako. Demo-avtokrati svoji omejenost in užaljenost celijo s tem, da so do nas vzvišeni, brezbrižni in prezirljivi. Ljudski avtokrati pa nas zasovražijo ter skušajo čimveč amorfne gmote onesrečiti in pobiti. Za ene in druge je “svoboda” svet, v katerem ni ljudstva. Naša svoboda pa je, da obstajamo …
Kakšno demokracijo moramo torej zavarovati? Čigav način življenja moramo ohraniti? Kdo je čigav zunanji in kdo notranji sovražnik? In o kakšni svobodi govorimo, da je ne damo? Kdo je v tej igri sploh svoboden?