»A se tega nikoli ne naveličate?« je Jon vprašal sošolke, ki so pletle zapestnice.
»A se ti nikoli ne naveličaš vajpa?« mu je vrnila Iman.
»Jaz včasih ne kadim, ampak stražim, da ne pride kak prfoks,« se je branil Jon, »ve pa samo pletete.«
»Še bolj bomo: v petek po pouku bomo imele delavnico. Boš prišel?« ga je povabila.
»Boste povabile indijskega jogija, da vas bo uvedel v skrivnosti vozlanja kravjih čreves?«
»Ne, lepe zapestnice bodo. Lahko jih tudi odišavimo, če želiš.«
»Komaj čakam!« je zavrnil vabilo.
Ko je v petek zvonec odzvonil začetek vikenda, se je v njihov razred zgrnila četica deklet. Med zapuščanjem šole je Brin naglas razmišljal, da bi bilo nemara bolje ostati. A ker so ostali fantje raje naglas razmišljali o pijači, je obveljala njihova.
»Kako je bilo na delavnici?« je Jona zanimalo v ponedeljek.
»Luštno je bilo. Dosti punc je bilo in lepo smo se imele. Škoda, da te ni bilo zraven,« mu je povedala Iman.
Delavnica je bila tako uspešna, da so jo ponovile. Prišlo je še več deklet. »Mi smo bedaki!« se je pridušal Brin. »Naš razred je poln žensk, prifuksi so šli domov in jih ni blizu, mi pa gremo kam? Žulit poceni vino in sanjarit o tem, kako bi seksali …«
»Saj lahko greš nazaj,« mu je svetoval Jon.
»Gre kdo z mano?« Nihče se ni javil, zato so šli sanjarit ob poceni vinu.
Zapestnice so postale še večji hit, kot so že bile. Punce so jih pletle med odmori in med poukom ter z njimi druga drugi kitile zapestja. Tudi nekaj fantov jih je dobilo od svojih deklet.
Na tretjo delavnico jih je prišlo toliko, da so morale prinesti stole iz sosednje učilnice. Med njimi sta bila tudi dva fanta iz 4. letnika. Brina je to opogumilo, da je ostal.
»Kako je bilo?« ga je v soboto vprašal Jon.
»Zanimivo, stari. To je cela znanost, veš,« je povedal.
»Si seksal?«
»Ne.«
»No, vidiš! Bi raje šel z nami, pa bi vsaj pil.«
A v ponedeljek je Brin z izdelano zapestnico okitil sošolko iz paralelke in prejel topel poljub na lice. Jon je pričel opažati, da zapestnice – zanj ničvredni kosi vrvic in plastike – zares osrečujejo prejemnike. Ko je sestrična z njo okrasila tudi njega, se mu je zdelo odveč. A ko jo je nosil, mu je postalo všeč. Dajalo mu je občutek, da nekomu nekaj pomeni, ne da bi ga to vezalo ali obvezovalo.
Prav tako mu ni ušlo, da se punce več družijo med sabo. Včasih so med glavnim odmorom tičale v vedno istih skupinicah, zdaj pa so bile te skupine večje in so se mešale. Na delavnice je prihajalo vedno več fantov, nekateri pa so se dali o zapestnicah podučiti med odmori. Vedno več ljudi je bilo ozaljšanih z njimi. Celo prfoksi so jih imeli. Največ jih je seveda imela Iman, ki je – zdaj že s pomočnicami – vodila delavnice.
»Počasi boš izgledala kot karibska čarovnica,« jo je podražil. »Samo še dreade si moraš pustiti in na vsakega obesiti zapestnico z zobmi morskega psa.«
»Ha ha! Potem bom imela tvojo lutko, pa bom nanjo prišila sto zapestnic, ko si tako alergičen nanje,« mu je vrnila.
»Tako se boš potrudila zame? Kakšna čast!«
Nazadnje je tudi sam obiskal delavnico, da vidi, kako izgleda. Poleg tega so se bližali decembrski prazniki in je menil, da bi lahko bila zapestnica za nekaj ljudi kar primerno darilo. Ni bil edini; delavnico so morali ta mesec izvajati v dveh učilnicah. Šel je na začetni tečaj, Iman pa je vodila nadaljevalnega. Le za uvod jim je povedala:
»Zapestnico moraš narediti za nekoga drugega. Ne smeš je narediti zase. Na njej mora biti nekaj, kar je temu človeku pomembno: barva, oblika, napis, karkoli. In biti mora nekaj, kar ga bo spominjalo nate in na tvoj odnos z njim. Ni važna velikost. Bolj je pomembno, da je lepo narejena, da se vidi, da ste se potrudile, potrudili. In zapestnico je treba podariti. Ni prav, če jo delaš za plačilo. Prav tako ni prav, če jo delaš za nekoga drugega, da jo bo dal nekomu tretjemu. Ni smisel v tem, da nekdo dobi zapestnico, ampak da smo me tiste, ki smo vložile trud in mu jo naredile. Tam je škatla za prostovoljne prispevke, da se pokrije material. Plačajte, kolikor se vam zdi vredno!«
Pričel se je pouk. Začetnega tečaja sta se – s predhodnim pristankom skoraj vseh prisotnih – udeležili tudi dve profesorici: »Da spet doživiva, kako je biti dijak …« Zadeva je bila resno zastavljena. Teoretični del je precej spominjal na pouk. A hitro je prešel v praktičnega, ki je bil sproščen in zabaven. »Tako bi moral potekati pouk!« je Jon položil na srce profesoricama. Svojo prvo zapestnico je podaril sestrični. Udeležil se je še dveh tečajev, da je izdelal zapestnice za novoletna darila, nato pa ga ni bilo več.
Januarja so zapestnice zakuhale prvo ljubezensko zgodbo. Jonovemu prijatelju Edu, ki je bil glede deklet še bolj plašen od Jona, je neko dekle nadelo zapestnico, češ da mu jo pošilja njena sošolka, ki ji je všeč. Jon je Eda prepričal, naj gre na tečaj, izdela zapestnico in jo da tistemu dekletu, da z njo okiti skrivno simpatijo. »Tako boš vedel, katera je, pa se boš lahko odločil, ali hočeš biti z njo ali ne.« Izkazalo se je, da je skrivna simpatija kar tisto dekle samo, in štorasti Ed je kar naenkrat imel punco.
Februarja je šola med odmori izgledala kot tekstilna tovarna. Na tečajih je bilo fantov skoraj toliko kot deklet. Ko je na valentinovo Jon med glavnim odmorom izstopil skozi šolska vrata, se mu je zazdelo, kot da je priča poganskemu obredu. V vsakem trenutku je lahko videl več ljudi, ki so nekomu nadevali zapestnico. »Kaj delaš, Iman?« je rekel sam pri sebi.
Spomladi so tečaji zamrli. Kdor je hotel, se je naučil vsaj osnov. Tu in tam je še kdo med odmorom spletel kakšno zapestnico, a bolj so bili dnevi topli, raje so šli ven. Duh zapestnic pa je ostal. Večina valentinovskih parov je ostala skupaj. A ni bilo le to. Nasploh so se več družili: ljudje iz različnih razredov, starejši in mlajši, fantje in dekleta.
Med prireditvijo na zadnji šolski dan četrtih letnikov, ki je potekala pred šolo, je ravnateljica povedala: »Na šoli smo se odločili, da bomo letos podelili prav posebno nagrado. Prejela jo bo dijakinja, ki je največ doprinesla k dobremu vzdušju med dijaki, pa tudi med dijaki in profesorji. Po njeni zaslugi so odnosi bolj veseli, sproščeni in prijazni. Vsi poročajo, da je manj sporov in nasilja ter da se bolje počutijo. In vse to se je zgodilo, presenetljivo, po zaslugi – zapestnic. Draga Iman Šarifović, prosim, da stopiš bliže!«
K mikrofonu je stopil razrednik: »Eno od vprašanj, ki so me mučila vse življenje, je, v čem se človek razlikuje od živali. Zgodovino in sociologijo sem študiral med drugim tudi zato, da bi našel odgovor na to vprašanje. A bolj kot sem raziskoval, več kot sem vedel, bolj je bil odgovor oddaljen. Karkoli, kar počnemo ljudje, v neki obliki počne tudi ta ali ona vrsta živali. Kaj je torej tisto, kar nas dela človeške? Pojma nisem imel, dokler nisi, da tako rečem, obnorela šole z zapestnicami. Vsak tvoj tečajnik je izdelal zapestnico, ki jo uporablja nekdo drug. Vsak je vložil čas in trud v nekaj, kar ni ne hrana ne orodje in ne služi ničemur razen lepoti in dobrim odnosom. Zapestnice bodo slejkoprej razpadle, nitke, ki so jih spletle med vami – in nami –,« je pokazal ovešeno zapestje, »pa bodo ostale za vedno. Hvala ti za lekcijo!
Prejela boš prvo nagrado za prispevek k dobremu vzdušju na šoli, ki jo bomo odslej vsako leto podelili najbolj zaslužni dijakinji ali dijaku, in se bo imenovala Imanina zapestnica. Izročil, oziroma na-ročil pa ti jo bo tvoj sošolec, ki je dal idejo za nagrado in jo je zate tudi izdelal.«
Pred mikrofon je stopil Jon in Iman nadel zapestnico. Bila je čipka, sklekljan napis: “إيمان يحرك الجبال” v belem, z modrimi povezovalnimi nitmi in zelenima koncema, iz katerih je naredil vozel. »Iman pomeni “vera”. In naša Iman gore premika. To piše na zapestnici.«
Kasneje ga je vprašala: »Ti znaš klekljati?«
»Ja,« je odgovoril.
»Kako si se naučil?«
»Šel sem v tečaj.«
»Da si meni naredil čipko?«
»Ja.«
»Zakaj«
»Ker si čarovnica. Ampak čisto zares …«