Članek
Rojstvo bogovega otroka

Zemlja je sanjala, on pa je bil buden …

Objavljeno pred 17 urami

Bila je ena tistih dolgih in mrzlih noči, preden se začnejo dnevi spet daljšati, mraz pa še bolj pritisne. Prom je opazoval igro senc na stenah votline in na spečih članih krdela. Razen njega, ki je krmil ogenj, so vsi spali.
Ognju se ni mogel upreti. Že kot dojenček je rinil vanj, zato je imel opečeno lice in ramo. Kasneje je skušal ugotoviti, kako nastane. Različne stvari je dajal v ogenj ali v bližino ognja ter opazoval, kdaj in kako zagorijo. Kamni in zemlja niso goreli. Mokre reči so se dimile. Živali so gorele in smrdele. Trava in listje so zgoreli takoj.
Najbolj zanimive so bile veje. Nekatere so zagorele prej, druge kasneje. Nekatere so gorele bolj, druge manj toplo; nekatere hitro, druge počasneje. Gorele so v različnih barvah in oddajale različne vonje.
Metje so očarale predvsem barve in vonji. Pogosto sta se skupaj igrala z ognjem. Najraje je kurila zelišča, sadje, korenine, semena in gobe. Prejšnjo jesen je z gobami omamila celo krdelo.
Zdaj je spala. Iz listja in trave, v katera sta se zakopali, sta štrleli samo njena in glava njene sestre. Če ne bi bil zadolžen za ogenj, bi v tistem kupu tičal tudi Prom in se stiskal k njima.
Naložil je na ogenj in odšel izpod previsa, za vogal, od koder je bil lep razgled na dolino in nočno nebo. Skoraj polna luna je osvetljevala deželo, ki je bila ponoči tako drugačna kot podnevi. Drugi so bili tudi zvoki in vonji. Zemlja je sanjala, on pa je bil buden …
S seboj je imel dva kamna in nekaj suhih vej. Kadar je s kamnoma udaril skupaj, so se kresale iskre. Rad je gledal iskrenje v temi. Na ta način je že poskušal zanetiti ogenj, a mu ni uspelo.
Čez čas je odložil kamna in se pričel igrati z vejami. Drgnil jih je drugo ob drugo. Kadar je to počel, se je včasih dimilo. V temi je hotel videti, ali bo vsaj malo zažarelo.
V eni od vej je bila vdolbinica. Utrnilo se mu je, da bi drgnil po njej. S kamnom jo je poglobil in nato drgnil s konico druge veje, ki jo je svaljkal med dlanmi. Izjemno hitro se je zadimilo, vzplamtelo pa ni. Koliko dima je že podihal med temi poskusi … Potipal je vdolbino. Bila je vroča.
Zamenjal je vejo. S tanjšo je drgnil hitreje. Še bolj se je dimilo. Svaljkal je in svaljkal. Zasvetilo se je … in ugasnilo.
Tedaj je izpod previsa zaslišal glasove in se vrnil. Izkazalo se je, da je iskra z ognja skočila na slamo in listje, v katerih so spali, in ju vžgala. Na srečo je dim nekoga predramil in je požar še pravi čas zadušil. A Zos je vzrojil na Proma.
Kadar se je Zos razkuril, se je bilo najbolje umakniti. Prom je urno zgrabil svojo vrečo in zbežal v temo. Zadnji pogled je namenil Metje.
Čeprav jih je dogodek pretresel, so do jutra zaspali vsi razen Zosa, ki je mrkogledo krmil ogenj. Ko se je Metje zbudila, je šla iskat Proma. Našla je palice, s katerimi se je igral ponoči. Takoj se ji je posvetilo, čemu služita osmojena vdolbina in konici. Tudi sama je poskusila, a ker je bil les navlažen od rose, se ni zgodilo nič.
Orodje je pokazala Zosu, ki ga je nejevoljno vrgel v kot. Vzela je vrečo ter se odpravila iskat hrano in Proma.
Bil je, kjer je predvidela, da bo, in počel, kar je pričakovala, da bo počel: izdeloval je novo orodje za netenje ognja. Skrivaj ga je opazovala. Njegovi gibi so izražali, da je poln mrzličnega pričakovanja. Tega občutka se je navzela tudi sama, ko je zjutraj našla njegovo orodje. Temu, o čemer sta že dolgo sanjarila, sta bila morda bliže kot kdaj prej …
Pridružila se mu je. Ko je bilo orodje nared, sta izmenično svaljkala šilo. Dimilo se je, tu in tam se je zaiskrilo, a takoj ugasnilo. A zaiskrilo se je … Ne le enkrat …
Metje se je domislila, da bi pihala v jamico. Vedela sta, da zmerno pihanje pomaga pri gorenju. Pomagalo je tudi zdaj, a kakor hitro je zajela sapo, je žar spet ugasnil.
Utrudila sta se. Ustvarjalna mrzlica je prepustila prostor lakoti. Nabrala sta si nekaj za pod zob, in to na soncu pojedla. Naredil se je topel dan.
Metje je razmišljala o slami in listju, ki sta se vnela ponoči. Morda bi tudi iskra iz njune vdolbinice skočila na listje. Slame ni bilo, je pa nabrala nekaj suhega listja in presončenega mahu. Na mah sta nadrobila listje in na tej podlagi spet poskušala zanetiti ogenj. Iskrice so bile, tudi skakale so, ko sta pihala vanje, a nobena ni vnela podlage.
Treba je bilo skrajšati razdaljo med vdolbino in listjem. Z nadrobljenim listjem sta obdala in pokrila vso spodnjo vejo razen vdolbine. Eden je svaljkal in drugi nežno pihal, da ne bi razpihal listja. To pot je uspelo. Listje se je vnelo. Še naprej sta nežno pihala, v glavah pa jima je vriskalo od navdušenja. Ujela sta odblesk v očeh drug drugega, kjer so premnogi občutki in spomini plesali okoli odseva nove luči. Porajal se je ogenj, ki sta ga sama naredila. Previdno sta umaknila palici in naložila dračje. Ko je les zagorel, sta začela vriskati, skakati in se objemati.
Svojega ognja se nista mogla nagledati. Sedela sta ob njem in ga krmila. Šele proti večeru sta na kol napičila lesno gobo in ga prenesla nanjo. Nato sta pogasila ognjišče, da ne bi nastal požar.
Z gorečo baklo sta se vrnila pod previs. Metje je šla prva, kajti na Proma so bili tam še vedno jezni, ker je zatajil stražo. Večina jih je po večerji počivala. Je pa zalotila Zosa, kako proučuje Promovi palici, ki ju zjutraj ni hotel videti.
Ko je v njeni roki uzrl baklo, mu je bilo vse jasno. Zaprl je oči in pokimal. Metje je pomignila Promu, da se lahko prikaže.

#GregorHrovatin #za-misli #Kolumne #kratkezgodbe #Leposlovje #Književnost #Ogenj #prazgodovina #Literatura #praljudje #HomoErectus