Nekoč so gradili za večnost. Večtonske kamne so pilili in zlagali, da bi trajali do konca sveta. Svoje zgodbe so klesali v kamen – v barvni besedi in sliki –, kjer jih lahko – črnobele – beremo še tisočletja kasneje. Prepričani so bili, da bodo njihova cesarstva trajala na vekov veke. Za prihodnje rodove so gradili svetišča in gradove, ceste in mostove, ki jih uporabljamo še danes, nekaj 'večnih' cesarstev kasneje …
Kaj pa danes? Danes gradimo za največ nekaj desetletij. Zgodbe so v najboljšem primeru na papirju, ki bo prišel prav med izpadi elektrike in plina. Večina zgodb je – kot tale – v 'oblaku'; podatki pa v strežnikih izpuhtevajo kot oblaki na nebu … Kaj od tega, kar ustvarjamo danes, bo ob koncu stoletja sploh obstajalo, kaj šele, da bo v uporabi? Jedrske elektrarne so edine, ob omembi katerih je moč naleteti na letnice po 2100. Vse ostalo, o čemer se pogovarjamo, sega tam nekje do 2050 ali malo čez. In kaj bo potem? Bomo že kako … A 26 let ni tako daleč, da se nas ne bi tikalo. Tudi mi smo tisti, ki bomo takrat morali “že kako” …
Čaka nas konec sveta, ki ga poznamo – to nam je zdaj že jasno. Ne bo prvi, zato si lahko prejšnje vzamemo za zgled. Konci sveta so hitri, posledice pa trajajo stoletja. Prinašajo izpade pridelkov, lakote, nemire, vojne, selitve ljudstev, izživljanje nad drugačnimi in nato vedno bolj nad enakimi. Kar je bilo samoumevno, postane vprašljivo. Kar je bilo nenadomestljivo, kljub srditim samoohranitvenim poskusom izgine ali postane folklora. Internet gotovo ne bo preživel naslednjega konca sveta. A tudi elektrika in motor z notranjim izgorevanjem sta vprašljiva …
Prvi konec sveta nas je zadel kakšnih 3400 let po koncu zadnje ledene dobe. Ohladitev in suša sta trajala 200-400 let. Zapisov nimamo, kajti prve civilizacije so začele nastajati, ko je to grozno obdobje minilo. Prav te civilizacije so doživele uničujoč udarec drugega konca sveta 4000 let kasneje. Ohladitev in suša sta trajala 200 let. Takrat se je Sahara iz savane spremenila v puščavo. Tamkajšnji prebivalci so se bili prisiljeni preseliti drugam. Kamorkoli so šli, so tam že bili ljudje in živali, ki nad trumami prišlekov prav gotovo niso bili navdušeni … Do tretjega konca sveta, ki je prizadel vse po spisku, je bilo treba čakati le kakšnih 1000 let. Potresi, suše, ljudski upori, množične selitve … Bronastodobna civilizacija se je dokončno zlomila. Ta konec sveta je dobro popisan. V zapisih prebivalcev Sredozemlja se redno pojavljajo skrivnostni “ljudje z morja”, ki so plenili obalna mesta in se naseljevali, kjer je bilo možno. Selitve narodov, od Hunov do Slovanov (ja, mi smo prav tako priseljenci), so zaznamovale tudi četrti konec sveta, malo ledeno dobo, ki se je začela v 6. st. z vulkansko zimo in nadaljevala z Justinijanovo kugo, ki sta zdesetkali prebivalstvo gosto naseljenih, torej civiliziranih dežel okoli Sredozemlja, končali obdobje antike, naredili prostor za novo, arabsko civilizacijo, ki se je na tem pogorišču zlahka razširila in razcvetela, ter tako sprožili srednji vek.
In kako se je končal srednji vek? Kakopak s petim koncem sveta. Prvo ohladitev je prinesel izbruh indonezijskega vulkana sredi 13. st.. Sledila je 500-letna mala ledena doba (spet) s hudimi zimami, med katero so se zvrstile velika lakota, 100-letna vojna in Črna smrt (vse v 14. st.), inkvizicija in lov na čarovnice (do 18. st.), nadaljnji redni izbruhi kuge do konca 17. st., ki je bilo sploh grozno, in to širom sveta.
V šolah nas učijo, da srednjemu veku ni sledilo “mračno obdobje”, ker je bil že sam mračno obdobje med veličastno antiko in še mogočnejšim novim vekom. A dejansko je prav ta novi vek mračno obdobje srednjega veka. Srednjemu veku pravimo “mračni” izključno zaradi grozot, ki so se v Evropi in Sredozemlju dogajale po l. 1250. Srednji vek predtem je nekaj čisto drugačnega in samosvojega …
“Mračni novi vek” ima tudi svoje 'Hune' – to so bili Mongoli. Ima svoje 'ljudi z morja', ki se jim reče “konkvistadorji”, in svojo 'selitev narodov', ki se ji reče “kolonizacija”. Za večino sveta – tudi za večino Evropejcev, ki niso obogateli z izkoriščanjem sužnjev in tujih naravnih bogastev – je bilo obdobje po l. 1300 ena sama cona somraka. Nekaterim ljudstvom je vmes posijalo nekaj desetletij miru in razcveta (to srečo smo imeli – po zaslugi 'mračnega' komunizma – tudi mi), za druge pa mora še kar traja. In zna biti, da bodo iz petega gladko prešli v šesti konec sveta, to pot ne zaradi ohladitve, ampak zaradi otoplitve …
Skratka, konci sveta niso trenutki, niso enodnevni dogodki ali nekajletni zapleti, ampak so pojavi, ki trajajo stoletja. Več zaporednih rodov živi in umre v času “mraka”. Trudijo se nahraniti, ubraniti družino pred nasiljem, preživeti. Nimajo časa ohranjati izumov preteklosti. V najboljšem primeru nanje ohranjajo ustni spomin. Ne gre torej za to, do kdaj bodo zanamcem služile naše jedrske elektrarne, ampak do kdaj bodo imeli v glavi, da ni dobro brskati po jedrskih odpadkih. Nekega dne v niti ne tako daljnji prihodnosti se bo povezava med bajkami o močnih in smrtonosnih jedrskih kamnih ter kupi kant v razpadajočih podzemnih bunkerjih preprosto izgubila …