Telo je raziskano. Osnova telesa so celice, načrt za izgradnjo celic pa je DNK. Iz DNK znajo strokovnjaki razbrati marsikaj: od barve oči in las do nagnjenosti k nekaterim boleznim. A kot jim DNK pove marsikaj o telesu, jim na drugi strani izredno malo o osebnosti: značaju, navadah, zanimanjih, nadarjenostih in načinom, na katere bo nekdo preživel življenje. S tem, kar imenujemo “duša”, DNK nima skoraj nič. To je jasno vsakomur, ki primerja sorodnike. Verjetno ni rodbine, za katero bi lahko rekli: »Sorodna telesa, sorodne duše.« Še otroci istih staršev se med seboj pogosto razlikujejo, kot da niso le iz različnih družin, ampak tudi z različnih celin – kljub podobnim genom in vzgoji. Razlike med osebnostmi sorodnikov so neprimerno večje kot razlike med njihovimi telesi.
Kaj je torej duša? Kako je povezana s telesom, če v telesu ni načrta zanjo? Kaj je osnova duše – njen DNK? …
Odgovor na zadnje vprašanje bi lahko bil “samozavedanje”. Če z duše olupimo vse lastnosti, ki se z leti razvijajo in spreminjajo, je to edino, kar ostane. Če odstranimo samozavedanje, pa ne ostane nič, čemur bi lahko rekli “duša”.
Spomini so vezani na možgane. Možgani jih spreminjajo, potvarjajo in pozabljajo. Nekatere poškodbe možganov, ki spremenijo osebnost, uničijo spomine ali onemogočijo nastajanje novih, prav nič ne prizadenejo samozavedanja. Tudi ljudje, ki so bili v globoki nezavesti, pogosto poročajo o zaznavanju dogajanja okoli sebe in o izventelesnih izkušnjah.
Na drugi strani so nekatere duševne bolezni, pri katerih se zdi, kot da se v telesu drenjata dve ali več duš. Te duše včasih vršijo pritisk na tisto 'glavno', da ne more ravnati po lastni vesti, ampak ravna po njihovo. Lahko pa celo 'prevzamejo' telo, ga uporabijo za lastne potrebe in nato vrnejo 'lastniku', ki nima dostopa do spominov iz obdobja 'ugrabitve'. Kaj se zgodi: ali samozavedanje razpade na več samostojnih 'duš' ali se bolezenske duše nemara res vselijo v telo in se pričnejo obnašati kot 'doma'? …
Pri avtistih se pogosto zdi, kot da gre za kratek stik med telesom in dušo. Njihovi možgani izredno slabo obdelujejo in prečiščujejo zaznave. Osebnost se ves čas utaplja v podatkih, med katerimi je večina nepomembnih. Po drugi strani pa takrat, ko bi moralo kaj narediti, celo telo 'jecla' ali naredi nekaj povsem drugega. Da ga lahko vsaj za silo krmarijo skozi življenje, morajo avtisti v ukvarjanje s telesom vložiti celega sebe. Ko jih malo več malo bolje spoznaš, dobiš občutek, da njihova težava morda ni v dušah, ampak v telesih – čeprav se na prvi pogled zdi ravno obratno … Če obstaja pekel, je to prav gotovo prisebnost v telesu, ki ravna po svoje …
Prav tako ne smemo zanemariti obsmrtnih izkušenj ljudi, ki so doživeli začasen zastoj srca. Gromozansko število ljudi z različnih koncev sveta je poročalo, in še poroča, o tem, kako je njihova duša odpotovala skozi tunel v nezemeljsko razsežnost, kjer je srečala nesnovna bitja ter doživela trenutek popolnega razumevanja vesolja, življenja in sploh vsega. Ko se je vrnila v telo, ji je ostal samo vtis nečesa mogočnega in ponavadi čudovitega, kar je močno presegalo njene 'telesne' možnosti doumevanja. O izkušnjah potovanja med razsežnostmi, svetovi, časi in zmožnostmi umevanja poročajo tudi nekateri mistiki in preizkuševalci določenih mamil.
Je duša elektromagnetna dejavnost v elektroprevodnih celicah živega telesa ali samozavedajoča sila, ki v telesu zgolj gostuje in ga uporablja? Ko strnemo vse, kar smo o tem slišali, prebrali in morda doživeli, si moramo priznati, da druga možnost ni povsem iz trte izvita. Res je v nasprotju s trenutnimi dognanji znanosti na tem področju. Res pa je tudi, da fizika majhnih delcev-energij, ki že dolgo pluje po vedno bolj čudnem in nepredvidljivem morju, še zdaleč ni rekla zadnje …
Telesa umirajo, a DNK živi večno. Prvo bitje z DNK je živelo mnogo pred LUCO, prvo skupno prednico vseh danes živečh bitij. Več kot 4 milijarde let se seli iz bitja v bitje in ima to namen početi še nekaj milijard let. Ves čas se spreminja, v vsakem bitju je malenkost drugačna, a kot osnova za življenje na Zemlji je nepogrešljiva.
Duša se prav tako ne stara. V različnih starostih se odzivamo različno zaradi izkušenj, okoliščin in stanja telesa. Res za koga, ki se že zamlada vede zrelo in razumno, nekateri rečejo, da je “stara duša”, a takšna duša je ta človek tudi kasneje v življenju. In ljudje, ki so utrujeni od življenja, so utrujeni zgolj zaradi udarcev usode ali pešajočega in trpečega telesa. Duša se ne stara in ne usiha kot telo …
Če samozavedanje preživi smrt telesa, je najbrž prav tako podvrženo neke vrste razpadu. Čutila, s katerimi je zaznavalo svet, so neodzivna. Možgani, ki so te zaznave obdelovali, so ugasnjeni. Spomini, ki so bili v njih shranjeni, so izgubljeni. Ostane torej le samozavedanje, ki gre skozi tunel in doživi trenutek popolnega dojetja, za kaj je v življenju pravzaprav šlo. Vse, kar se zgodi od tu naprej, pa je nam, ki smo bolj ali manj vezani na svoja telesa, nedosegljivo. Zaenkrat …