Z zgodbami o posmrtnem življenju je križ. Lepo zvenijo. Pogosto so bogato ilustrirane. Antično podzemlje, indijanska večna lovišča, vikinška Valhala, biblijska nebesa-vice-pekel, indijska reinkarnacija … Toliko možnosti … Za vsakega se nekaj najde … Tudi tiste, ki nam niso všeč, se zdijo boljše, kot da se naša zavest ob smrti preprosto razblini. In če toliko ljudi veruje vanje, že mora biti na tem …
Antično podzemlje je pusto in zastarelo. Za večna lovišča ni povsem jasno, ali so izmišljotina Indijancev ali belcev, ki so pisali o njih. Valhala je rezervirana za bojevnike na življenje in smrt, kar večina od nas ni niti nočemo biti. Z nebesi, vicami in peklom so nas nadlegovali toliko rodov, da smo se jih zasitili. In nič privlačnega ni na tem, da nekje zgolj obstajaš na vekov veke amen – tudi če so to nebesa. Še neobstoj se zdi boljša izbira …
Dandanes, v dobi vzhajajočega new agea, je moderna reinkarnacija. Kot čakre je postala sestavina rekov, šal, nakladanj in resnih pogovorov. Ima vse, kar potrebuje sodobni človek po smrti: novo mlado telo; možnost za nov začetek; možnost, da kot v igrici popraviš napake, ki so v tem življenju nepopravljive; in svobodo, da zabluziš ali kreneš na povsem novo pot, za katero v tem trenutku še nimaš jajc. Poleg tega je vanjo vgrajena popolna pravičnost. Kar si sejal, to žanješ; kar seješ, to boš žel – nič več in nič manj. Kakšno olajšanje, če si odraščal ob strašenju s peklom! Nič čudnega, da se je v krščanskih družbah tako prijela …
A privlačnosti navkljub vse zgodbice o posmrtnem življenju razpadejo kot dodobra sprhnelo truplo, že če rahlo brcneš vanje. Če jih stisneš, pa se razletijo kot mošnjički rože pokalice, nova vprašanja pa kot semena izletijo na vse strani …
Kaj je torej narobe s karmo? Marsikaj. Gremo po vrsti!
Pri karmi štejeta namen in dejanje. A kaj, če sta v navzkrižju: če je namen dober, dejanje pa slabo, ali obratno? Se ti bo zaradi tega v prihodnosti zgodilo nekaj dobrega in slabega hkrati, ali se bosta + in – izničila? Klavec ubija živali, da bi osrečil ljudi. Z eno povzročitvijo trpljenja povzroči več nakupovalnih, kuhalnih in prehranjevalnih sreč. Tudi vojni zločinci s pobijanjem in trpinčenjem enega naroda povzročajo srečo drugemu. Vojne zločince iz zadnjih balkanskih vojn, ki so pobili ali dali pobiti nekaj tisoč ljudi in onesrečili nekaj deset tisoč svojcev, stotisoči ljudi cenijo kot junake. Kakšna je torej njihova karma?
Se dobra in slaba dejanja odštevajo in šteje le razlika, ali šteje vse? Kako je v slednjem primeru s tistimi velikani zgodovine, ki so naredili in povzročili ogromno dobrega in slabega? Koliko življenj bodo morali živeti, ko jih bo usoda obilno zalivala z dobrotami in grozotami, da bodo vse to odslužili? Mandela je zamenjal apartheid za turbokapitalizem. Odgovoren je torej tako za svobodo in enakopravnost črncev kot za naraščajočo premoženjsko neenakost, porast nasilja in okoljsko škodo. Mu šteje veselje, ki ga je naredil lastnikom tujih korporacij, ki si vse odtlej delijo dobičke od izčrpavanja južnoafriških naravnih bogastev in človeških virov, v dobro ali slabo karmo? …
Karma naj bi sledila namenom in dejanjem. Njena korenček in palica naj bi nas iz življenja v življenje izmodrila, da bi bili vedno boljši, vedno bolj vredni korenčka. A zgodovina človeštva neizprosno dokazuje, da nismo danes nič boljši in nič slabši, nič bolj miroljubni niti bolj nasilni, ne pametnejši ne bolj neumni od praljudi ali graditeljev prvih civilizacij bronaste dobe. Prav tako je jasno, da so žrtve nasilja pogosto bolj nasilne od tistih, ki jim je nasilje prihranjeno. Nasilje rodi nasilje. Kako se to sklada s karmo, po kateri je to, da si žrtev nasilja, poravnava za lastna nasilna dejanja v preteklosti?
Vzemimo Jude: stoletja so bili deležni diskriminacije, pregonov in pogromov, nato pa še holokavsta. Karkoli pošastnega so že počeli v prejšnjih življenjih, bi človek rekel, da so z vsem tem trpljenjem to onkraj vsakega dvoma odslužili. A glej ga zlomka: peči so se ravno ohladile, ko so Judje pošastne reči šele začeli zares početi … Počnejo jih vse odtlej in jih bodo počeli še nekaj časa. So imeli torej v preteklosti slabo karmo zaradi tega, kar šele bodo naredili? So se nacisti reinkarnirali v Palestince? Ali gre pač za naravo nasilja, ki iz žrtev ustvarja storilce … Kajti ne slepimo se: vse to nasilje na Bližnjem vzhodu bo rodilo še ogromno valov nasilja, istosmernih in povratnih, preden bo za silo izzvenelo. Za kaj so vse te žrtve kaznovane? In kako bodo storilci odplačali svoj karmični dolg? Nekdo jih bo moral trpinčiti in pobijati. In ta nekdo bo moral potem spet odplačati svoj karmični dolg …
Karma se zdi na prvo žogo dobra zamisel. A tudi če bi obstajala, kako bi delovala? Iz česa bi bila? Kaj bi jo poganjalo? Kje bi se shranjevali podatki o vseh dobrih in slabih namenih in dejanjih, da bi se lahko sprožila ob pravih priložnostih? In katere so sploh prave priložnosti; kako bi jih ta ustroj prepoznal?
Pravičnost ni naravni zakon. Pravičnost je zakon, ki ga ustvarjamo krdelna bitja, vsako v svoji glavi, da nam pomaga sobivati. Če se počutimo ogoljufane, prikrajšane, trpinčene, izločane … otopimo ali se maščujemo. Če se počutimo nagrajene, preskrbljene, ljubljene, sprejete … sodelujemo in prispevamo k dobrobiti skupnosti, kolikor znamo in zmoremo. To je edina karma, ki obstaja.