Kot nekoč, ko še ni bilo elektrarn, je bil Maribor v soboto spet splavarsko mesto. Po naših ulicah sta plula protisplavni Pohod za življenje in protiprotisplavni O svoji avtonomiji odločamo same!. Sočasno smo na tržnici nad nekdanjim splavarskim pristanom zbirali podpise Za varen in dostopen splav (My Voice, My choice) širom EU. Za nameček pa je v mestu potekal Festival Najstarejše trte, kar pomeni, da je na stotine ljudi splavalo po vinu, čisto pravi splav oziroma flos pa je poln takšnih splavljencev plul gor in dol po Dravi ter s harmoniko in neharmoničnim kruljenjem kalil dnevni red in mir vodnih prebivalcev.
Obeh pohodov se je udeležilo veliko mladih ljudi. Prav tako je vsem znano, da v Inštitutu 8. marec, ki zbira podpise za splav, vlada mladinski matriarhat, v katerem smo starejši zgolj papirnati vojaki kraljice plišastih medvedkov. Ja, mladi so glasni in dejavni. In ja, mladi so zelo za in zelo proti splavu …
Seveda to ne velja za vse, niti za večino. Levji delež mladih se ukvarja s šolo, iskanjem službe in stanovanja ter ustvarjanjem družine, nekateri pa se poleg tega kot levi borijo za ali proti … Reči, za katere in proti katerim se borijo, pa je vedno več …
Začelo se je že dolgo nazaj z novodobnimi nacisti. S komunizmom je padel tudi protifašizem. Najprej so fašizem izenačili s komunizmom, zdaj pa je že bolj čislan od njega. Mladi nacisti so se izlužili iz zavetja nogometnih navijačev in zlezli pod plašč nazadnjaških politikov. Nekaj let kasneje so sami postali nazadnjaški politiki in podporniki naslednjih rodov mladih nacistov. Ti zdaj varno paradirajo in razgrajajo pri belem dnevu, vsem na očeh. Zavzetih in bojevitih mladih komunistov, kakršni so bili nekoč mnogi sedanji stari nacisti, pa ni nikjer …
Malo pozneje, zato pa naenkrat in veličastno, se je na barikade podnebnih sprememb povzpela čisto druga pasma mladih. Mladi za podnebno pravičnost so hoteli, da nehamo prilivati olja na ogenj. Kuščarji svetovne vlade so siknili: »Njet!« in karavana fosilnih goriv še naprej teče iz zemeljskih globin v ozračje mimo lajajočih psičkov. Mladi lahko lajajo, dokler jih ne bo scvrlo ali pa bodo umrli od lakote in žeje. Lahko pa postanejo zvesti spremljevalci karavane in ta bridek konec vsaj za svoj preskrbljen in negovan kožuh odmaknejo za nekaj let v prihodnost …
Sledil je kovid in prinesel kopico okopov, na katere so se postavljali tudi mladi – ob bok in proti staršem, učiteljem, sošolcem, državi … Za in proti maskam, testiranju, cepljenju, preverjanju PCT pogojev … Za in proti znanosti in teorijam zarot …
Ko je bilo tega norega obdobja konec, se je večina ljudi in podjetnikov vrnila k bussiness as usual, kot da se ni zgodilo nič. Bogati so vedno bolj bogati in revni vedno bolj revni, pa kaj! Politiki so vedno bolj neotesani, neumni, nesposobni in lažnivi, pa kaj! Svet je vedno bolj razdeljen na 'razsvetljen, strpen in človekopravičen' Zahod ter 'zaostal, zaslepljen in zatiralski' Globalni jug, pa kaj! Na Globalnem jugu je vedno več vojn, ki jih vodi ali podpihuje Zahod, pa kaj! V Palestini se pred prižganimi kamerami odvija genocid, pa kaj! Podnebnim spremembam gradimo avtocesto v nepovrat, pa kaj! …
Ja, mnogi mladi se slepijo, da se je svet, iztirjen zaradi korone, spet utiril in jih bo po trenutnem voznem redu udobno pripeljal na njihovo izstopno postajo. Vedno več pa jih ve ali vsaj sluti, da se bussiness as usual izteka in da ga bodo sami deležni zgolj nekaj let, če sploh. Skozi okno telefona vidijo, da vlak vozi po napačnem, nedograjenem tiru, da se bo vožnja nekega leta burno končala, in če bodo ta konec preživeli, bodo morali naprej peš …
V stiski so, hočeš nočeš – v večji stiski, kot smo bili v njihovih letih mi. In za razliko od nas pri tem drug drugemu niso v pomoč. Kar je za ene težava, je za druge rešitev. Anarhija … Bogataši … Cerkev … Človekove pravice … Enakopravnost LGBT+ z ne-LGBT+ ljudmi … Javno zdravstvo in šolstvo … Kapitalizem … Komunizem … Nacizem … Nasilje … Odprte meje za prehod ljudi … Orožje … Patriarhat … Tehnologija … Teorije zarot … Znanost … Ženske, ki razpolagajo z vsebino svojih maternic …
Vsi smo imeli v mladih letih različna mnenja. A kljub temu smo lahko sedeli skupaj in se pogovarjali, šalili. Ko smo na primer ženskam odmerjali najustreznejšo dolžino verige, s katero naj bi bile pripete na štedilnik, je bila to zelo slaba šala. A skoraj nihče ni mislil resno. Današnji mladi pa mislijo smrtno resno. O splavu se ne moreš šaliti. Prav tako ne moreš najti skupnih točk. Glede patriarhata si danes lahko samo za ali proti. Isto velja za tradicijo, domoljubje in večvrednost bele rase, za črpanje fosilnih goriv, cepljenje, multi-kulti …
Kako se mladi pogovarjajo z nesomišljeniki? Se lahko družiš z nekom, ki meni, da je treba ustaviti, prepovedati ali uničiti, kar je tebi sveto in nujno za preživetje? Lahko sodeluješ z nekom, za kogar veš, da bi bil v le malo spremenjenih okoliščinah tvoj smrtni sovražnik? In kako bo v prihodnosti, ko bodo nekateri imeli na delovnem mestu možnost odločati o usodi drugih? …
Skupini mladih, ki sta si to soboto v Mariboru stali nasproti, nista primerljivi. Eni si prizadevajo, da bi lahko vladali drugim, drugi pa, da ne bi nihče vladal nikomur. Enim je cilj popolna svoboda izbrancev (na račun neizbrancev), drugim zmerna svoboda vseh. Res so bili oboji miroljubni. A če ne bi bilo policajev, kdo bi napadel in kdo bi se branil? …
Eni mladi se oborožujejo, vežbajo streljanje in borilne veščine. Drugi se izobražujejo, ostrijo jezik in postavljajo barikade (ženske pravice, javno zdravstvo, pomoč beguncem, …). A nekega dne v ne tako daljnji prihodnosti bo fašizem zmagal tudi na državnih volitvah v Franciji in Nemčiji. Nekega dne v evropi ne bo fašističnih oaz, ampak bodo demokratične. Eni mladi bodo hodili po ulicah ter z veščimi rokami streljali, tepli in na druge načine izživljali svojo svobodo. Drugi mladi bodo šli v gozd ter se šele pričeli oboroževati, učiti streljati, tepsti in boriti za svojo svobodo – kot že nekoč v niti ne tako daljnji preteklosti. Ni nujno, da bodo tudi to pot ljubitelji domovine premagali domoljube …

Težko je v naši domovini biti mlad,
v deželi, kjer so si ljudje kot Abelu Kajn.
In vroče sonce, ki nas kuha,
in morje mastno, ki smrdi,
težko je v naši domovini biti mlad …