Kako si predstavljamo življenje po koncu sveta? Sodeč po filmih in knjigah naj bi ljudje prihodnosti živeli v bolj ali manj samooskrbnih oazah: na zemlji, pod zemljo, na vodi, pod vodo, v zraku, na vesoljskih plovilih ali v postajah na drugih planetih ali lunah. Med utrjenimi in skrbno varovanimi oazami naj bi bilo nerodovitno območje (puščava, morje ali vesolje), polno krvoločnih razbojnikov in pošasti. Nekatere oaze naj bi bile idilične kmečke vasice, kjer se cedita med in mleko, družbena ureditev pa je utopični komunizem, kjer si vsi pomagajo, pravično delijo dobrine, vodje pa so vodje izključno zaradi svojih sposobnosti. Druge naj bi bile umazana mesta s propadlimi tovarnami, polna visokotehnoloških smeti, po katerih brskajo reveži in vsake toliko najdejo kak starodaven strojček, ki jim ga uspe spraviti v pogon in s pomočjo katerega rešijo vse svoje težave. Poraba elektrike in nafte krepko presega današnjo. Družbena ureditev v teh mestih naj bi bila mešanica sužnjelastništva, tlačanstva in tehnokapitalizma v svojih najbolj grobih različicah. Bogataški vladarji sicer še zdaleč niso tako bogati in ne živijo tako udobno kot danes, so pa vsi po vrsti brezčutni, sebični, kruti in duševno bolni psihopati. Družbena razslojenost je popolna, stiki med kastami so skoraj neobstoječi, vzponi in padci po družbeni lestvici so hitri in nepredvidljivi, življenje pa ni vredno nič. Do preboja pride, ko pripadniki dveh ali več zatiranih kast združijo svoje skupnosti v boju tako proti vladarju kot proti družbenemu ustroju. Boj je ponavadi uspešen, čeprav z velikimi žrtvami in uničenjem, kaj mu sledi, pa ne izvemo. Le predvidevamo lahko, da je to utopični komunizem s stroji, o kakršnih lahko danes, ko je strojegradnja na vrhuncu, strojegraditeljska družba pa tik pred zlomom, le sanjamo. Ponuja se resno vprašanje, zakaj si upamo slikati dobre strani komunizma le v znanstveni fantastiki … In drugo, zakaj si lažje predstavljamo konec sveta, kot konec kapitalizma in strojništva …
S to sliko prihodnosti človeštva po koncu sveta je narobe čisto vse. Ko bodo vremenske neprilike, vojne, upad proizvodnje in prekinitev dobavnih verig preobličile vse, kar imamo danes za samoumevno, skoraj nič ne bo tako, kot sami sebe prepričujemo, da bo.
STROJI sedanjosti delujejo samo, če je svet gospodarsko povezan. Potrebujejo namreč cel kup redkih kovin in zapletenih delov, ki jih proizvaja le nekaj tovarn v nekaj državah. Vse države so odvisne od uvoza teh kovin in delov. Če ni trgovine in prometa, ni strojev. Če ni strojev, ni proizvodnje in velikih gradenj. Če ni proizvodnje in velikih gradenj, ni trgovine in prometa …
PROMET je odvisen od pogonskih virov. Nafte je po cenah, ki omogočajo trenutno porabo, le še za nekaj desetletij. Potem bo predraga. Prometa bo manj. Vozila bodo odveč. Motorno vozilo bo znak osebnega bogastva; treba ga bo ne le vzdrževati, ampak tudi čuvati, kljub temu, da bo z njim težko priti kam daleč. Avtoceste bodo do konca stoletja razpadle.
INTERNET poleg gospodarske povezanosti in delovanja satelitov terja tudi ogromne količine cenovno dostopne elektrike brez izpadov. Podnebne spremembe in vojne so slabe za elektriko. Brez elektrike je internet neuporaben. Brez elektrike je neuporabno računalništvo. Vsekakor se bodo naši zanamci prebijali čez kupe računalniških smeti, a med njimi ne bo skoraj ničesar, kar bi jim lahko koristilo. Nekateri bodo imeli elektriko, da si bodo osvetljevali dom. A ti domovi ne bodo pametni. Pralnega stroja ne bo moč sprožiti iz službe. Telefoni morda bodo, a le kabelski, radijske postaje in voki-tokiji. Interneta po koncu sveta ne bo več.
PODNEBNE SPREMEMBE, neločljivo povezane z vzponom strojništva, bodo neločljivo povezane tudi z njegovim propadom. Muhasto vreme je slabo za obnovljive vire energije. Huje bo, manj jih bomo postavljali in uporabljali. Fosilna goriva so nenadkriljiv pospeševalec muhastega vremena, a bodo uporabna tudi med ujmami, zato se jim ne bomo odpovedali. Jedrska energija pa spet zahteva gospodarsko povezanost, ki je ne bo. Ko bomo skurili fosilna goriva, se bo proizvodnja strojev bolj ali manj ustavila.
KMETOVANJE je prav tako vezano na stalno in predvidljivo podnebje. Ljudje pred koncem zadnje ledene dobe niso kmetovali, a ne zato, ker bi bili takrat še preneumni, ampak zato, ker je bilo nesmiselno. Podnebje je bilo preveč muhasto: nekaj pomrznitvenim letom je sledilo nekaj toplih, nekaj poplavnim letom je sledilo nekaj požarnih; nihanja, kakršna doživljamo zadnja leta, so bila običajna. Temperature in padavine so zadnjih 11 tisočletij izjemno stalne in predvidljive. Kadar je prišlo do le manjših nihajev navzgor ali navzdol, so se zlomile civilizacije, propadli njihovi družbeni ustroji, tehnologije pa utonile v pozabo. Vsakič je bilo potrebnih več desetletij ali stoletij 'srednjega veka', da je na pogorišču prejšnje zrastla nova družba z novimi družbenimi odnosi, cvetočo trgovino, veličastnimi gradbenimi podvigi, vrhunsko umetnostjo ter napredkom v dognanjih in izumih. Kmetovanje v času podnebnih sprememb ne bo ravno cvetelo. Če bo podnebje zelo muhasto, kar bo, se mu bodo morali ljudje skoraj povsem odpovedati. Vrniti se bomo morali k lovstvu in nabiralstvu, a koga bomo lovili in kaj bomo nabirali? …
ZLOM NARAVE se že dogaja. Puščave in druga nerodovitna, za življenje neprimerna območja, se širijo. Vrste izumirajo, skupno število in masa divjih živali in rastlin se manjša – tudi užitnih. Udomačene živali in rastline potrebujejo udobno vreme, zdravila, škropiva in gnojila. Tega ne bo več. V divjini se bodo preobrazile v nekaj, kar bo ustrezalo njim, ne nam. Lačni bomo. Umirali bomo od lakote. Jedli bomo ljudi, ker bodo zanesljiv in lahko dostopen vir hranil.
BIVANJE na enem kraju bo težko. Če bo ta kraj imel karkoli vrednega, bo oblegan od 'razbojnikov'. Če ga bodo zavzeli, ga bodo morali v nadaljevanju sami braniti. Če jim ne bo uspelo, bodo morali pobegniti in iskati svoj prostor pod soncem – se seliti. Ljudje bodo v skupine povezani nomadi – za druge skupine razbojniki.
VOJNA bo naravno stanje družbe, dokler se podnebje ne bo ustalilo in zagnalo novih civilizacij ali pa bodo seleče in bojujoče skupnosti našle način za mirno sobivanje in sodelovanje.
Vrnimo se torej k sliki z začetka! Samooskrbnih oaz ne bo. Ljudje bodo ostali na zemlji in se skrili pod zemljo, kadar bo prevroče ali prenevarno. Razen ljudi drugih pošasti ne bo. Bodo pa – na antibiotike odporni – zajedalci in plesni, virusi in bakterije … Komunizem, kjer skupnost vodijo najbolj sposobni, je kar verjeten. Velike družbene razlike bodo težko izvedljive. Kdor bo hotel obogateti in se povzdigniti nad druge, bo hitro končal pod vilami in vilicami … V mestih bo skoraj nemogoče živeti. Masovna vodovodna, kanalizacijska, ogrevalna in preskrbovalna omrežja bodo propadla. Nevzdrževane in propadajoče stavbe bodo nevarne. Kupe smeti bo prerastlo ščavje, med katerim bodo preživelci brskali za čemerkoli užitnim. Podatki na računalnikih bodo izginili. Knjige bodo razpadle. Virov, iz katerih bodo črpali znanje o svetu pred zlomom, bodo iz leta v leto bolj pičli, ljudje pa jih ne bodo imeli časa ohranjati, niti potrebe se iz njih učiti. Sužnji bodo le, kjer bodo redni viški hrane. Tlačani bodo le, kjer bo možno trajno kmetovati. Kapitalizem bo mrtev. Stiki med skupinami bodo mešanica vojne in trgovine, ogroženosti in radovednosti. Kadar bo prevladalo prvo, bo hudo, kadar drugo, bo lepo.
Skratka, vrnili se bomo v prazgodovino, v komunizem – v način življenja, v katerem je človeštvo uspešno preživelo večino svojega obstoja, razen zadnjih nekaj tisoč let, v katerih smo uničili vse, kar je bilo možno uničiti, pa tega nismo storili že prej. Če bomo stali inu obstali, bomo slejkoprej vse skupaj ponovili. Če ne bomo, si bo vse, kar nas bo preživelo, oddahnilo. V glavnem, kapitalizmu in strojništvu so dnevi šteti, če nam je to všeč ali ne. Nekateri danes živeči bomo morda celo dočakali začetek njunega zatona …