Kakšna je verjetnost, da bo svet v naslednjih desetletjih boljši od sedanjega? Vremenu se meša. Narava izumira. Človeštvo še vedno vsako leto naredi več škode kot prejšnje leto. In tudi nam se meša.
Pravijo, da svet še lahko rešimo, če se zdaj spremenimo. Ne spreminjamo se. Nasprotno – še bolj takšni smo, kot smo bili doslej. Spremenili se bomo le, če nas nekdo prisili ali mi prisilimo druge. To pa zahteva nasilje, dosti nasilja. Manj proizvodnje, manj gradnje, manj razvoja, manj prometa, manj nakupovanja … Manj za bogate in vplivne in manj za vse ostale. Ne moremo spremeniti kapitalizma in kapitalistov, če mi ostanemo deloholični potrošniki. Koga je težje premakniti iz tirnic? In kako? S prijazno besedo? Tisti, ki so s tem začeli, so danes že pokojni … Z uperjeno puško? Menda je jasno, da bi tudi grožnja z atomsko bombo delovala šele potem, ko bi že uporabili prvo in tako pokazali, da mislimo resno – pa še to samo v državi, kjer bi jo uporabili. Kdo ima deset, petnajst atomskih bomb, sredstva, da jih zavaruje in varno dostavi na želeni cilj? Kapitalisti, ki jim nikakor ni do tega, da bi z njimi reševali svet pred kapitalisti. Bomba torej odpade. Ostane nam razstreljevanje plinovodov, mostov, viaduktov in tunelov ter potapljanje tovornih ladij – uničevanje sredstev, s katerimi kapitalizem raste, gverilska vojna človeštva proti človeštvu. Orožarska industrija bi si mela roke: več, več, več. A kako bi takšna vojna dela vremenu in naravi? … Ja, tudi to odpade …
Človeštvo se bo spremenilo, ko nas bodo razmere prisilile. Takrat bo seveda že prepozno, da bi rešili karkoli.
Kaj je možno narediti? Da od 50 vojn in peščice genocidov ustavimo dve peščici. Da kakšno leto v zrak pošljemo toliko toplogrednih plinov kot lani, ne pa več. Da izkopljemo enako količino rudnin, postavimo enako število elektrarn, posekamo enako količino gozda, pojemo enako količino mesa, zavržemo enako količino hrane in plastike, prevozimo enako število kilometrov … Da še kakšno zaplato zemlje spremenimo v rezervat ali narodni park. Da kakšni vodi spet dovolimo, da vsaj nekaj kilometrov teče po svoje, ne po naše … Da nekaj milijonom intenzivno rejenih krav in kokoši omogočimo nekaj centimetrov prostora več … Takšne stvari se da narediti. Bo svet zaradi tega boljši? Vsekakor – vsaj nekaj let, morda celo kakšno desetletje dlje, kot bi bil brez tega …
Lahko delamo na izobraževanju. Če bomo pametni in razgledani, bomo sami dojeli, kaj je prav in narobe, in se spremenili. Prav res: če bi vsi živeli tako, kot živijo doktorji zanosti, bi vse težave sveta izginile … Lahko se borimo proti nasilju: naredimo obravnavo nasilja v družini in na delovnem mestu bolj učinkovito, kontracepcijo in splav bolj dostopno, pravila za tuje delavce in begunce bolj prijazna. Če se bodo ljudje dobro počutili, bodo imeli boljši odnos do podnebja, narave in prihodnosti … Prav res: če bi vsi živeli tako, kot živijo varno preskrbljeni, uspešni, dobro omreženi, zadovoljni in miroljubni ljudje, bi bile vse težave sveta rešene … Vsekakor bo svet zaradi tega boljši – ko bo šel k vragu, bomo po zaslugi dobrih odnosov manj trpeli …
To je ves domet borbe za boljši svet. Karkoli zgradimo, bo konec stoletja prah in pepel. Karkoli ustvarimo, bo konec stoletja preživeto in neuporabno. Katerokoli težavo odpravimo, se bo do konca stoletja vrnila – večja in mogočnejša, kot kdajkoli prej … Lahko se mečemo na zobe ali v prepad, ne eno ne drugo ne bo vplivalo na nič.
Ima sploh karkoli smisel? Ima – kot ga ima v kateremkoli obdobju, dobrem ali slabem. Se je vredno boriti za boljši svet? Je, če se ti zdi, da je vredno. In ni, če se ti ne zdi tako. To, da je vseeno, je pravzaprav prednost. Daje nam svobodo. Če ne moremo ničesar narediti prav, tudi ne moremo zgrešiti. Če smo zadovoljni s človekom, ki nas vsake toliko pogleda iz ogledala, je to čisto dovolj … Včasih koga osrečimo. Včasih kdo osreči nas. Včasih nas osreči trenutek kar tako … Vsak trenutek, ki je vreden življenja, je vreden življenja. Te trenutke lahko lovimo tudi medtem, ko iz prve vrste opazujemo konec sveta …