Nikoli nisem maral basni. Polne so živali, ki se vedejo kot ljudje. Imel pa sem rad pravljice. Tam živali sicer govorijo kot ljudje, se pa vedejo pravljično – drugače od ljudi in živali v resničnem življenju. Kljub temu imam najraje zgodbe, kjer se živali vedejo kot – živali. A takšne zgodbe so redke. Živali so v njih ponavadi okrasni dodatek. Tudi če imajo nosilno vlogo, so tam predvsem zato, da pridejo lastnosti človeških likov bolj do izraza in da dobrodejno vplivajo na njihove medsebojne odnose. Zgodb za otroke, kjer bi se živali vedle kot živali, pa sploh ni. Tam se še rastline, predmeti, naravni pojavi in domišljijska bitja obnašajo kot ljudje. Nekako se predvideva, da je to vsem otrokom všeč. Ali pa se želi otrokom vsiliti naklonjenost do počlovečenih likov …
Tudi verske bajke so polne govorečih bitij. Tako rekoč vse, kar v njih leze in gre, pa tudi marsikaj kar zgolj ždi, ima človeški um in obvlada človeški govor. Glede na njihovo vedenje in izjave se da vsem tem bitjem pripisati enaka čutila v enakem obsegu zaznavanja, kot jih imamo ljudje. Nič nečloveškega ni v njih – razen zunanje podobe.
Otroške zgodbe in verske bajke imajo skupno rdečo nit – počlovečenost likov. Težko bi rekli, da je to naključje. Namen otroških zgodb je, da otroke učijo o svetu, ki jih obkroža, da jih uvedejo v družbo ter jih usposobijo za varno gibanje in vzpostavljanje odnosov. Vsi vemo, da se resnični ljudje redko vedemo kot junaki zgodb za otroke. Prav tako vemo, da počlovečenih likov z nadnaravnimi močmi v naravi ni. Težko bi torej rekli, da so otroške zgodbe tozadevno koristne … Isto velja za verske bajke. Njihov namen je, da človeka uvedejo v neko podobo sveta in zakone, po katerih naj bi deloval. Vse verske slike sveta in zakonitosti, po katerih naj bi deloval, so napačne, praviloma v očitnem nasprotju z resničnostjo in pogosto namerno lažne. Sovraštvo med skupnostmi, ki imajo različne bajke, in uničevalen odnos do narave sta stalnici človeške družbe. Stari sta toliko kot človeštvo, toliko kot jezik. Torej tudi bajke in vere niso koristne.
In zakaj jih uporabljamo? Zakaj z zgodbami iz roda v rod zastrupljamo otroke, z bajkami pa odrasle? Zakaj sami sebe oddaljujemo od narave, kakršna je v resnici? Zakaj se urimo v sovraštvu do ljudi, ki so nam bolj podobni, kot si želimo verjeti? …
Obstaja verjetnost, da v ozadju vendarle ždi neka nadnaravna sila, ki nas sili, da verjamemo v laži in z njimi drug drugemu peremo možgane. A če bi ta sila bila, bi ždela za vsemi in vsem vcepljala v glave iste laži. Kot vemo, temu ni tako. 'Sila' je torej v nas …
Živali nas ne poosebljajo. Pes v človeku ne vidi psa. Mačka v klobčiču ne vidi druge mačke. Tudi miši ne vidi. Vidi igračo. Losos si ne vzame časa za prepričevanje bruna, da plava v napačno smer … Mi pa pse sprašujemo za nasvet, se kregamo s televizijo, pošiljamo prošnje oblakom … Vse to so neumnosti, od katerih v najboljšem primeru ni nobene koristi, v najslabšem pa je velika škoda …
Je naše nagnjenje k poosebljanju gensko pogojeno? Lahko bi bilo. Človeško je videti obraze, kjer jih ni: v drevesnem lubju, skalah, oblakih, v sprednjem delu avtomobila, zgubani srajci, kavni usedlini … Človeško je neznane in nepričakovane vonje pripisati 'naravi', neznane in nepričakovane zvoke pa 'človeku' … Človeško je, da svoj odnos do neke vrste živali pripišemo prav tem živalim; vse vrste živali, ki jih hočemo iztrebiti, vidimo kot škodljive in uničevalne, ljubljenčke pa kot ljubke, nežne in prijazne, čeprav so to lahko živali iste vrste – ki imajo do nas nek svoj odnos, tega pa praviloma spregledamo …
Je dobro biti človek, ki v vsem vidi ljudi, ali bi bilo bolje biti žival, ki v vsem vidi, kar se pač da videti? Je to, da naravi, svetu, vesolju pripisujemo osebnost, naša prednost ali slabost? Je to duhovna prebujenost ali omejenost? Živimo bolje ali slabše, kot če si ne bi delali utvar? …